Orplid sem zasidral na sidrišču Las Brisas pred Panamo City, kjer je sidranje sicer priporočljivo le v deževnem obdobju od aprila do decembra, ko prevladujejo vetrovi z juga in jugovzhoda. Zdaj pa je sušno obdobje in sidrišče je zaradi močnih severnih vetrov lahko precej neprijazno. Ker je dno večinoma blatno, sem spustil kar precej metrov moje stare sidrne verige. Pošteno obrabljena je že, ko sem jo pomeril, je kazala le še 7 mm, a držala je vseeno odlično vseh trideset let, odkar Orplid pluje po oceanih. Preden odplujem čez Pacifik pa jo bom vseeno zamenjal.
Najprej bo potrebno zaslužiti nekaj denarja. Po plačilu plovbe skozi Panamski prekop so vsi moji prihranki skopneli. Na srečo sem dobil priložnostno delo: boat delivery. Iz Fort Lauderdale na Floridi do Paname moram pripeljati barko, da bo prečkala Panamski prekop in potem plula ob zahodni obali Severne Amerike. Ameriški vizum sem dobil v dveh dneh. Tudi letalska karta me je že čakala. Pet dni je bilo do mojega odhoda in v tem času bo potrebno poskrbeti za mojo posadko in njihovo varnost.
Med pripravami na odhod sva z Mario spoznala Jarolda in Alexa. Jarold je štiridesetletnik iz Kalifornije, kjer imata njegova starša velik ranč. Jarold jima pomaga, saj pravi, da je dela vedno več. Poleg tega z ženo skrbita za njenega ostarelega očeta, ki se je preselil k njima. Pravi, da je že zaznal grozeče znake izgorelosti, zato se je odločil, da si vzame čas za dopust in potovanje po Srednji Ameriki.
Alex pa prihaja iz okolice Dunaja. Star je 38 let, vendar še vedno živi nekakšno najstniško življenje: s skejtom v roki ali pod nogami potuje po svetu, brez obveznosti in skrbi, spi kjer pač nanese, zjutraj po kavi spije pivo in brezskrbo uživa življenje. Vsaj videti je tako.
Ker sem imel do odhoda še nekaj dni, smo se dogovorili za izlet na bližnji otok Taboga. Otok Taboga, znan tudi kot “Otok rož”, je vulkanski otok v Panamskem zalivu, približno 20 km od mesta Panama City. Ob oseki se severni konec otoka s peščino poveže z majhnim otokom El Morro, jugovzhodni konec pa je 270 metrov oddaljen od sosednjega otoka Urabá. Taboga je znana po čudovitih plažah, čisti vodi, mehkem pesku in zatočišču za divje živali.
Jarold in Alex sta nakupila precejšnjo zalogo hrane in pijače, da bomo na otoku lahko brezskrbo uživali in raziskovali lepoto tega čudovitega otoka. Ko smo zjutraj dvignili sidro, je bilo najprej potrebno spirati sidro in verigo, ker sta bila umazana od blata in polna alg in morske trave. Ko smo pripluli izven valobrana, sva z Mario dvignila genaker. Veter je bil sprva precej šibak, nato pa se je kar okrepil, tako da je barka lepo drsela po morski gladini in se občasno ob sunkih vetra zaganjala v valove kot kakšna besna žival. Pogrešal sem jadranje z genakerjem, ki mi je vedno dajalo največji užitek. Opazoval sem Jarolda in Alexa, ki sta doživljala nekaj njima do tedaj popolnoma neznanega in nepredstavljivega. Hvaležna sta mi bila za to nenačrtovano jadranje na čudovit otok. Ko sem ju z gumenjakom odpeljal nazaj na obalo, sta priznala, da je bilo jadranje tudi zanju nepopisno lepo doživetje.
Jadrnico sem znova zasidral na sidrišču Las Brisas in staro 8 mm debelo verigo zamenjal za novo, 10 milimetrsko. V marini Shelter Bay sem jo kupil po zelo ugodni ceni: za 90 m verige sem plačal 160 dolarjev. Ta nakup sem imel v planu že leto in pol nazaj, a ko pa sem gledal cene za novo verigo, je veriga te dimenzije in dolžine stala več kot 1500 dolarjev. Sedaj pa sem dobil skoraj novo verigo za 160 dolarjev. Happy days! Verigo sem zamenjal, pa tudi zobnik na električnem vinču je zdaj nov. Barka je sedaj veliko bolj varna na sidru. Medtem ko bom jaz na Floridi in na poti v Panamo z barko, se bom počutil precej bolj miren.
Dan pred odhodom na letališče sva se z Mario odpravila še po nakupih, da bosta z Rustyjem imela dovolj hrane in vode za vsaj nekaj časa. Morali smo se ustaviti tudi na bencinski črpalki, saj bencina za gumenjak ni moč kupiti nikjer blizu sidrišča. Ko sva se vrnila na barko, je Rusty še vedno čakal na barki. Kar malo me je skrbelo, da se ne bi znova odločil za maratonsko plavanje na obalo, kar bi bilo tukaj zelo nevarno, saj je po sidrišču precej prometa z malimi transporntnimi čolni. Še dvakrat sem se vrnil z gumenjakom na pomol, da sem napolnil rezervarje z vodo, medtem pa je Maria pripravila večerjo. Počutil sem se precej čudno, saj nekako nisem mogel doumeti, da jutri prav zares zapuščam svojo barko, svoj dom za vsaj dva tedna. Vso noč sem se premetaval iz boka na bok, kot da bi bil nervozen.
Ob sedmih zjutraj sem se ves neprespan zbudil, si skuhal kavo in se potem odpravil na sprehod z Rustyem. Naredila sva daljšo pot kot običajno. Pogrešal bom mojega pasjega prijatelja. Prav težko sem se poslovil od njega, še težje od Marie, toda potrebno je bilo na pot.
Ko me je taxi pripeljal na letališče, sem se počutil kot še ena ovca v čredi: pomikanje v vrsti, kazanje papirjev, zopet pomikanje v vrsti, pregled in tako naprej, nato vrsta pred letalom, v kateri se ljudje nesmiselno prerivajo. Kakšna neumnost, ko pa vendarle potujemo vsi z istim letalom, ki bo vzletelo in pristalo z vsemi na krovu, nihče ne bo vzletel ali pristal prej, pa naj se preriva v vrsti kakor se le želi. Prav smešno!
Po dveh urah in pol leta smo pristali na letališču Fort Lauderdale. Znova pregledi in vprašanja od kod, kam, zakaj… Pred letališčem me je že čakal lastnik barke Trever. Na poti z letališča sva se ustavila v Mc Donaldu, kjer je kupil hrano za njegova delavca, ki mu čistita barko, in seveda še zame. Neverjetno: prva stvar, ko pridem v Ameriko, mi šef kupi big mac!
Barka, ki naj bi jo prepeljal v Panamo, je bila videti kot nova, po pregledu pa sem vendarle našel nekaj malenkosti, ki jih bo potrebno popraviti. Treverju sem napisal spisek in medtem, ko sem čakal na rezervne dele, pohajkoval po marini. Ob kanalu so privezane številne barke, večinoma motorne barke tipa Viking za ribolov. Ker sem bil precej zaposlen s popravili in pripravo na plovbo, so dnevi minevali kar hitro. Plovba bo vsaj teden dni precej naporna, saj bom imel opravka z morskimi tokovi in vetrom. Bojim se, da bo potrebno kar nekaj plovbe v orco, preden se bo smer plovbe obrnila tako, da bom imel veter pretežno v krmo.
Po opravljenih delih na barki sem pregledal še zalogo hrane in vode. Vse je bilo pripravljeno za pot. Vremenska napoved je bila ugodna in naslednjega dne sem izplul takoj ob sončnem vzhodu. Do prvega dvižnega mostu sem priplul točno ob osmih, ko se je most tudi odprl. Po dveh miljah motoriranja sem dvignil glavno jadro, izključil motor in nato odvil genovo, ki se je odlično napela in barka je dobila hitrost skoraj šest vozlov. Vetra je bilo dovolj in do večera bi moral biti že kar daleč od obale, da si lahko omislim dvajsetminutni spanec na vsako uro, tako da bom jutro pričakal kar se da svež, saj se bo veter pojačal in potrebna bo dodatna pazljivost, zlasti še, ker gre tu za barko, ki ni moja, ne poznam je dobro in je tudi nisem vajen. Zaenkrat se na valovih obnaša odlično, tako da skrb verjetno ni potrebna. Ampak barka je plastična, jaz pa sem vajen plovbe z mojim železnim Orplidom. Vse je precej drugačno: vsak zvok, vsak šum se razlikuje od tistega, kar moja ušesa poznajo pri plovbi z mojo barko.
Noč je minila mirno, nebo je bilo jasno, tako da sem imel možnost opazovati nočno nebo. Pa ga ni bilo videte kaj dosti, saj imam nad glavo v kokpitu tokrat ogromne bimene, ki mi zakrivajo pogled na zvezde. Pogled na obalo Floride pa je bil precej svetel, saj močno poseljena obala praktično žari v temi.
Ob sončnem vzhodu sem skrajšal glavno jadro in ga zavil skoraj meter, pogledal na AIS, se ozrl po obzorju in se prepričal v svojo samoto. Legel sem nazaj in se do devetih še dvakrat prebudil. Preplul sem dobrih 120 NM. Ves vesel sem si skuhal kavo, nadaljeval posedanje v kokpitu in se nato sprehodil po barki. Valovi in veter so prihajali vse bolj in bolj s strani, zato je bila paluba precej mokra. En krog po mokri palubi bo dovolj, sem sklenil, sedel nazaj v kokpit in zatem naredil še en obhod po notranjosti barke. Ob devetih zvečer sem zopet izmeril razdaljo: preplul sem še 70 NM, torej skupno 195 NM. Ponoči bo na morju verjetno malo bolj živahen promet, zato sem se skušal spočiti čez dan. Vsak dan je bilo število preplutih milj več ali manj enako, kakšno miljo gor, kakšno dol. Peti dan je za menoj nekaj več kot 600 NM, kar pomeni, da je Kuba že precej za mano in približno čez štiri dni bi moral biti že v Panami, kjer me zopet čaka polno dela na Orplidu. Potrebno ga bo pripraviti za na pot proti Mehiki, kjer bo šla barka na suho, saj je potrebna barvanja, pa tudi o novi ograji premišljujem. Ograja je namreč precej nizka in na barki se počutim nekako prevelikega, zato sem se odločil, da bom ograjo dvignil vsaj za pol metra.
Pred menoj je še zadnjih 100 NM in vetra ni več od nikoder. Valovi so se polegli in morska gladina je čedalje bolj ravna. Zagnal sem motor in s hitrostjo petih vozlov bi moral biti v Shelter Bay marini čez 20 ur, kar pomeni okoli treh popoldne. Tako je tudi bilo. Pred marino sem poklical preko VHF postaje. Tudi tokrat se je oglasil Edi, uslužbenec, ki mi je pred kratkim prodal sidrno verigo za Orplid. Barko sem privezal na pomol F, se oglasil v pisarni marine in si privoščil hladno pivo pred supermarketom. Poklical sem Treverja in mu sporočil, da ima barko privezano v marini tako kot sva se dogovorila, da je z barko vse v redu in da je pripravljena na inšpekcijski pregled, ki bo jutri zjutraj. Po zaključenem pregledu se bom odpravil proti svojemu “domu” na drugi strani Panamskega prekopa, kjer me v zalivu Las Brisas čakata Maria in Rusty.
Trevis je bil vesel mojega sporočila, tudi jaz sem vesel. In to je to! Tako sem “odplačal” Panamski prekop.