Od decembra do marca je v Polineziji deževno obdobje. Dežuje skoraj vsak dan, včasih le kot kratkotrajna ploha, pogosto pa so hudi nalivi, ki jih spremljajo bliski in strele. Nenavadno pa je, da se v času nevihte veter umiri, včasih celo popolnoma pojenja, po končani nevihti pa se zažene z vso močjo.
Do otoka Moorea je bilo le 25 NM. Otok se dviga visoko iz morja in ima kar nekaj sidrišč. Zasidrali smo se pod visokimi gorami v dolgem zalivu in ker smo seveda prispeli in vpluli kot ponavadi ponoči, nas je čudovit razgled pričakal ob sončnem vzhodu. Imel sem občutek, da smo zasidrani v Bohinju nekaj sto metrov stran od cerkvice, kjer smo kot otroci skakal s pečine v globoko vodo.
Moorea sodi v skupino t.i. Privetrnih otok, ki so del Družbenih otokov. Ime Moorea izhaja iz tahitijske besede Moʻoreʻa, kar pomeni “rumeni kuščar”. Zaliv Ōpūnohu, kjer je leta 1796 pristal James Cook, se danes imenuje Cookov zaliv. V njem so leta 1984 posneli znani film The Bounty z Anthonyjem Hopkinskom in Melom Gibsonom v glavnih vlogah. Nad zalivom se dviga 830 m visoka, veličastna gora Mouaputa.
Vremenska napoved je za naslednji dan obetala ugoden veter, zato smo se zgodaj zjutraj odpravili kar naprej proti otoku Huahine in se zasidrali na prvem sidrišču. Na rifu je bila nasedla stara betonska jadrnica, ki je bila videti že popolnoma izropana. Pa vendarle sem na njej našel nekaj malenkosti, ki so mi prišle prav pri popravilu električnega vinča za dviganje sidra.
Sidrišče je kakšno navtično miljo oddaljeno od vasice, kjer je tudi pristanišče za večje ladje, ki privažajo na otok hrano in turiste. Otok je leta 1775 odkril kapitan španske kraljeve mornarice Domingo Bernardo de Bonechea in ga imenoval “La Hermosa” ali Lepotica. Zgodovinski viri navajajo, da prebivalci otoka nikakor niso mogli sprejeti kolonizacije in so se leta 1846 uspešno uprl francoski nadvladi ter otok razglasil za neodvisno državo pod imenom Kraljevina Huahine. Leta 1879 pa je na otok priplula korveta nemškega cesarstva SMS Bismarck, “paradni konj” nemške čezmorske eskadrilje križark, ki sta ji poveljevala Eduard von Knorr in pozneje Karl Eduard Heusner. Bismarck je šel na dve večji čezmorski križarjenji, prvo od konca leta 1878 do konca leta 1880, obiskal je južnoameriška pristanišča in patruljiral po osrednjem Pacifiku, kjer je imela Nemčija gospodarske interese, vendar v tistem času ni imela formalnih kolonij. Nemško cesarstvo je tako s kraljevino Huahine podpisalo pogodbo o prijateljstvu in trgovanju. Toda po dobrih desetih letih so v zaliv Moroe vplule francoske bojne ladje, zadnjo kraljico Te-ha’apapa III. so Francozi odstavili in leta 1895 vzpostavili protektorat nad otokom.
Nedaleč od mesta, kjer sem privezal gumenjak, je bila majhna trgovina, kjer sem nakupil nekaj malenkosti. Pod javnim tušem na manjši plažici sem napolnil z vodo vse plastenke in bidone, ki jih hranim na jadrnici. Kar nekajkrat sem se moral odpraviti z gumenjakom do jadrnice, saj so bili rezervarji za vodo skoraj prazni in tako sem jih s 350-imi litri vode napolnil do vrha.
Naslednji dan smo odpluli proti otoku Taha’a, kamor smo prispeli v močnem dežju. Pričelo se je nočiti in plovba ni bila prav nič enostavna, zato sem se odločil za sidranje na rifu. Deževalo je vso noč. Zbudil sem se že ob štirih zjutraj in čakal na sončni vzhod. Vsaj malo svetlobe sem potreboval, da dvignem sidro. Veter je k sreči pihal iz smeri, da barko ni nosilo proti koralnemu grebenu, ki je bil zelo blizu, kakšnih 10 m desno, in če bi se veter obrnil, bi nas odneslo točno tja. Končno se je pričelo daniti, kasneje kot bi se sicer, če ne bi deževalo kot iz škafa. Maria je še spala, Rustyja pa ni dež zunaj prav nič mikal, zato sem bil v kokpitu sam. V močnem nalivu sem dvignil sidro in odplul do kanala, kjer je bilo zasidranih kar nekaj katamaranov. Morje je bilo tam popolnoma mirno.
“Prekleto! Samo miljo nižje bi odplul sinoči, pa bi lahko mirno spal!” sem se jezil sam nase.
Raiatea ali Ra’iatea (tahitijsko: Ra‘iātea) je drugi največji med družbenimi otoki, takoj za Tahitijem. Tradicionalno ime za otok je Havai’i, domovina ljudstva Māori. Na jugovzhodni obali se nahaja zgodovinski Taputapuatea marae, ki je bil zaradi svojega zgodovinskega pomena leta 2017 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Marae, razširjene v Polineziji, so kraji, kjer se je svet živih križal s svetom prednikov in bogov. Marae, imenovana Taputapuātea boga Oroja v Opoi na otoku Raiatea, je bila nekoč osrednji tempelj in versko središče Vzhodne Polinezije. Polinezijske skupnosti Maorov v osrednji Polineziji, na Havajih, Cookovih otokih, Rotumi in Aotearoi (Nova Zelandija) priznavajo Raiateo kot domovino prednikov in Proto-Polinezijci naj bi se razselili po Polinezijskem otočju prav od tu. Imeli so menda izjemne navigacijske sposobnosti: opazovali so položaj sonca in lune, odsev oblakov in lete ptic ter tako ugotovili obstoj in lokacijo otokov, kamor so pripluli z velikimi enojnimi ali dvotrupnimi kanuji. Arheološki dokazi kažejo, da so do približno leta 1280 n.št. poselili ogromen polinezijski trikotnik s severnim kotom na Havajih, vzhodnim kotom pri Rapa Nuiju (Velikonočni otok) in nazadnje južnim kotom na Novi Zelandiji. Menda je James Cook za pomočnika pri navigaciji vzel s seboj prav domačina z otoka Raiatea.
Pred kratkim sem prebral zanimiv članek, da je Maorski kralj Tuheitia Ferofero VII. zahteval, da se kitom priznajo in dodelijo enake zakonske pravice kot ljudem in da se jih prizna kot posameznike, s čimer bi jih zaščitili kot vrsto. Kralj je podpisal zgodovinsko izjavo, imenovano “He Whakaputanga Moana”, kar v maorščini pomeni “izjava o morju”, ki so jo pripravili voditelji polinezijskih skupnosti s Polinezijskega otočja. Izjava poziva k pravni ureditvi osebnosti kitov in predlaga obsežen načrt za njihovo zaščito.
Maorski kralj Tuheitia Ferofero VII. V obrazložitvi navaja:
“Zvok pesmi naših prednikov je oslabel in njen življenjski prostor je ogrožen, zato moramo ukrepati zdaj. Deklaracija o morju je avreola zaščite naših zakladov, kitov, naših prednikov.”
Dokument navaja, da imajo kiti, tako kot staroselci Maori, atribute osebnosti – “mano” (duhovno bistvo) in “mauro” (življenjsko silo). Deklaracija zahteva, da se kite prizna kot “pravne osebe z neločljivimi pravicami” in ne le kot del naravnega habitata. Te pravice vključujejo svobodo gibanja, sposobnost razvijanja naravnega vedenja, »izražanja svoje edinstvene kulture« in življenja v zdravem okolju. Za dosego tega cilja avtorji deklaracije predlagajo več korakov, vključno z ustanovitvijo zaščitenih morskih območij in združevanjem “domače modrosti” z znanostjo za učinkovitejšo zaščito kitov. (Besede v navednicah so povzete dobesedno po članku.)
Nova Zelandija je sicer že pred leti sprejela zakone, ki dajejo pravni status naravnim značilnostim, kot so reke in gore. Gora Taranaki in reka Whanganui na primer, ki ju Maori častijo kot “prednika” in imata duhovni pomen, sta leta 2017 prejeli status “osebnosti”. Ta status je onemogočil izgradnjo različnih infrastrukturnih projektov, ki jih je načrtovala vlada, in za vsakršen poseg v naravno okolje zahteval obvezno predhodno posvetovanje z lokalnimi skupnostmi.
Da bi izpolnil Mariino željo doživeti rojstni dan na slavnem otoku Bora-Bora, sem zgodaj zjutraj, ko sta Maria in Rusty še spala, izplul iz atola in barko usmeril proti Bora-Bori, oddaljeni kakšnih 30 NM. Neprestano je deževalo, vse dokler nismo pripluli nekaj milj pred koralni prstan, ki krasi in ščiti otok Bora-Bora. Tu naj bi ostali tri dni, toliko kolikor je dovoljeno. Sidranje je tu prepovedano, zato bo potrebno najti muring, kar pa bo po vsej verjetnosti plačljivo. Spodobi pa se, da praznujemo rojstni dan pod palmami na plaži. Najlepše plaže na otoku so dostopne le po morju. Rastlinstvo na otoku je tropsko, podobo rajskega vrta pa otoku pripisujejo zaradi čudovitih divjih orhidej. Znamenitost otoka je 727 m visok ugasli vulkan Oetemanu. Glavno mesto otoka je Vaitape. Otok je leta 1777 odkril James Cook, kmalu po odkritju so sem prišli prvi misionarji in leta 1842 je otok Bora-Bora postal francoska kolonija. Med drugo svetovno vojno pa je služil kot baza ameriškim vojakom.
Legenda o nastanku otoka pravi, da je bog Ta’aro nekega dne lovil ribe. Ulov je bil slab, namesto rib je namreč ulovil le majhen otoček in ga povlekel na površje. To je bila Bora-Bora, prvotno imenovana Pora-Pora, kar v polinezijskem jeziku pomeni “prvorojenec”. Neka druga legenda pa pripoveduje, da je Ta’aroa naredil svet iz školjke in najprej ustvaril bližnji otok Raiatea.
Na navtičnih kartah sem našel dve sidrišč, kjer naj bi bilo sidranje vendarle dovoljeno. Neprestano je deževalo in utrujen od plovbe sem sidro vrgel v prvem sidrišču, pa me je takoj prestregel uslužbenec, ki dodeljuje muringe in mi sidranje seveda prepovedal. Plačati sem moral 40 dolarjev za muring za eno noč. Res oderuško, ampak za Mariin rojstni dan smo bili pač tam, kjer sem ji obljubil in kjer si je želela biti. Pogled iz zaliva na goro Oetemanu je bil čudovit, a ne tako čudovit kot je pogled na gore v moji domači vasi, katerega se nikoli ne naveličam, tega tu pa se bom prav gotovo v dnevu ali dveh, zlasti še, ker me stane kar 40 dolarjev.
Odpravila sva se na sprehod po obali. Slavni bar, kjer se zbirajo jadralci, je bil zaprt, zato sva sedla pod palmo na obalo. Precej utrujena sva bila od naporne plovbe v neprestanih nalivih, zato sva se vrnila na barko, kjer se počutiva najbolje. Praznovanje sva preložila na naslednji dan. Zgodaj zjutraj sva se odpravila na plažo, nazdravila z rumom in se kopala v toplem morju. Na fotografijah so barve morja okrog otoka videti kot v raju, v resnici ni pa prav nič posebnega. Plaže niso iz mivke, kot je videti na fotografijah, temveč iz drobnega peska, ki je pomešan z zdrobljenimi koralami, ki pa znajo biti izjemno ostre. Za po-rojstnodnevno kosilo sva si v bližnjem baru na plaži privoščila skromno kosilo in se nato vsa utrujena vrnila na barko. Pobiralec denarja za muring me je seveda že čakal in me znova “olupil” za 40 dolarjev.
“Prekmalu sva se vrnila! Jutri bova ostala na obali ves dan in se vrnila na barko šele z nočjo! Izpluli pa bomo pred sončnim vzhodom, ko bo inkasant še spal!” sem odločno najavil posadki.
Na barko sva se res vrnila šele v mraku in prav zadovoljno sem zaspal, saj mi ni bilo treba plačati muringa za tretji dan. Zgodaj zjutraj sem se po dolgem času zbudil spočit, dvignil sidro in odplul proti Maupitiju.
Walter Teršek