Zaliv Spaanesche baai na otoku Curacao na Nizozemskih Antilih je čudovit! Vpluješ skozi ozek kanal, na levi in desni sta dva hriba, desni je že precej “oglodan”, saj je na njem velik kamnolom. Hiše ob obali so prečudovite, vsaka ima svoj pomol in skoraj pred vsako so parkirani čolni, jadrnice, gliserji in celo jahte – tisto pač, kar si lastnik lahko privošči. Vse je videti tako zelo urejeno, da je popolnoma jasno, da gre za nizozemsko kolinijo. V tem zalivu kapetanije ni, zato bo potrebno z avtobusom v nekaj kilometrov oddaljeno glavno mesto Willemstad. Pa sva z Mario iz dneva v dan odlašala s tem izletom. Ko smo prispeli na otok, je bila nedelja, v ponedeljek sva bila utrujena od poti in sva počivala, v torek nisva uspela dočakati avtobusa, potem pa sva namero enostavno opustila. Če do sedaj ni prišel nihče preverit barke, je po vsej verjetnosti tudi v bodoče ne bo. Na barki še vedno nisem izobesil rumene zastave, niti ne zastave Nizozemskih Antilov. Sicer imam v svoji zbirki zastav eno, a je drugačna od teh, ki so obešene na ostalih plovilih, zato je raje nisem izobesil. Sem pa izobesil slovensko zastavo, pa romunsko za Mario, staro nizozemsko pa zamenjal za novo. Orplid je registriran na Nizozemskem, zato mora imeti tudi on svojo zastavo. Stara zastava je bila že precej nacefrana in obledela, saj je plapolala že kar dve leti.
V zalivu je nekaj marin, ki so popolnoma polne in izjemno drage. Trgovine pa nobene! Sprehoditi se je potrebno do bližnjega, ekstremno dragega turističnega resorta, kjer je hrana v trgovini precej dražja. Šele zadnji dan, ko je bilo že prepozno, sem ugotovil tudi, da si je tukajšnji edini bankomat pri dvigu gotovine prilastil kar 8 € provizije. Nezaslišano! Počutil sem se, kot da bi me bankomat okradel.
Okolica na Curacau je veliko bolj urejena kot na drugih otokih Karibskega otočja. Tudi ljudje so izjemno prijazni in sproščeni. Vsako jutro sem sprehajal Rustyja na plaži, kjer imajo svoje pribežališče potepuški psi, ki se zadržujejo v skupinah pet ali šest psov. Nikakor niso mogli sprejeti Rustyja v svojo družbo, da bi se z njimi igral, ampak so ga napadalno preganjali. A ker so bili vsi ti psi večji in precej okorni, Rusty pa je popolne atletske postave in v odlični kondiciji, je to zanj postala prijetna igra, v kateri je vedno zmagal, saj ga nihče od potepuških psov ni mogel dohiteti. Ker je plaža lepo urejena, je poskrbljeno tudi za te potepuške pse: vsako jutro jim na posebej dodeljeno mesto nasujejo brikete in natočijo svežo vodo. Ti briketi so postali jutranja poslastica za Rustyja, saj so bili očitno mnogo bolj okusni od tistih na barki. Čeprav je otok Curacao zelo lep, smo se zaradi draginje po tednu dni odločili, da ga zapustimo. Okrog poldneva sem tako dvignil sidro in kurz naravnal proti Santa Marti v Kolumbiji, kjer je življenje občutno cenejše.
Sprva je bil veter kar ugoden, a ne dovolj, da bi jadral naravnost z vetrom, zato je plovba trajala dlje kot smo načrtvovali. Veter ni imel niti prave moči niti prave smeri, zato sem barko usmeril proti Punto Fijo, ki leži na koncu venezuelskega polotoka Paraguana. Po tridesetih miljah plovbe sem barko obrnil za 900 in tako smo s hitrostjo med 6 in 7 vozlov ponoči že pluli pod Arubo, ki se je vsa razsvetljena bleščala v temni noči. Čez noč je veter precej oslabel, zato sem barko usmeril skoraj proti severu, kajti le tako se je Orplid sploh premikal naprej, ne da bi jadra plapolala “kot gate”. Tako smo pluli vse do jutra, nato pa še nekajkrat obrnili in tako vso nedeljo po nedeljsko, počasi pluli proti cilju. Kot da bi imel tudi veter nedeljski počitek! Po celodnevnem majanju in lovlenju vsake sapice, se je zvečer veter vendarle vrnil in končno smo naredili napredek.To noč smo jadrali s tangunom in ker je bil veter precej šibak, sem uspel tangun popolnoma raztegniti. A kot se je izkazalo malo kasneje, to ni bila prav dobra poteza: ponoči se je tangun prelomil na pol, in to prav na tistem mestu, kjer sem malo pred tem pomislil, da se zna prelomiti – na luknji, kjer naj bi se zataknil pin. Raztegljivi tanguni res niso najmočnejši, čeprav so precej dragi. Narediti bo potrebno nekaj boljšega in močnejšega. Če dobro premislim, ima ta tangun za seboj že tri prečkanja Atlantika, pa bo zagotovo še kakšnega dodal.
V tem delu morja je kar nekaj platform, ki intenzivno praznijo rezerve nafte. Za to območje je značilno nenavadno magnetno polje, zato se kompas na mojem krmilu občasno nepojasnjeno kar suka sem ter tja.
Drugi dan plovbe proti Kolumbiji je bilo vetra še manj, zato smo pluli še počasneje. Barka je umirjeno plula z vsemi jadri in veter dobivala s strani, tako da je bila stabilna in je valovi niso preveč premetavali. Če sem smer plovbe spremenil za samo nekaj stopinj, tako da je veter v jadra pihal bolj od zadaj, je barko že premetavalo in plapolanje jader je postajalo neznosno. Tako smo pač pluli počasi, saj se nam konec koncev nikamor ne mudi.
Ko pogledam navtično karto in včrtano pot, je bila plovba dvakrat daljša kot bi bila pri dobrem vetru, zato smo pluli kar štiri dni. Tretjega dne plovbe smo se zgodaj zjutraj že približali rtu Punta Gallinas v severni Kolumbiji. To je najsevernejša točka Južne Amerike. Na skrajni konici rta stoji 18 m visok svetilnik Faro de Punta Gallinas, ki so ga postavili šele leta 1989. Plovba po tem delu Karibskega morja zna biti zelo težavna, saj dobi veter tukaj zelo močan vzgon, morje se kar naenkrat visoko dvigne, močan morski tok pa neprestano menjava smer.
Ob osmih zjutraj vetra še vedno ni bilo od nikoder. Barka je plula počasi z vsemi jadri. Ves čas sem za barko vlekel rapalo z debelim laksom, ki ga imam navitega kar na klasičnem, najcenejšem plastičnem kolutu. Vsi lokalni ribiči na Karibih uporabljajo to metodo ribolova, ne pa dragih ribiških palic in še dražjih navijalnih motorjev. Videl sem, kako je nek karibski ribič v enem zategu, ko je tuna ugriznila, zaril trnek rapala tako globoko, da se nikakor ne bi mogla stakniti. Tuna je imela 94 kg in izvlekel jo je v desetih minutah. Jaz pa sem si naredil še boljšo taktiko, saj imam poleg rapala pritaknjen bokobran, na keterega imam zavezan konec laksa. V primeru, da bi se ujela tako velika riba, odvržem vse skupaj v morje. Riba se bo borila z bokobranom, ki ga bo vlekla za seboj, vse dokler se ne bo utrudila. Nato potegneš z morja bokobran in izvlečeš omagano ribo. Vse skupaj je zelo enostavno in nadvse učinkovito. Podobna metoda se je obnesla tudi pri lovu s harpuno. Laks je debel kot električna žica in prenese trgalno silo do 90 kg.
Morje okrog rta Galllinas je bilo mirno, vetra pa le malo, zato so bili ribiči na morju. Ko sem pogledal iz kabine, sem na levi od barke opazil manjši ribiški čoln brez kabine, dolg kakšnih pet metrov. Na čolnu so bili štirje ribiči, ki so se trudili zagnati star dizelski motor. Ko jim je uspelo, so pričeli pluti in prečkali pot za Orplidom. Ker pa sem jaz za seboj vlekel rapalo s tem močnim laksom, se je seveda zataknil za njihovo krmilo ali za propeler. Ribiči so takoj ugasnili motor, jaz pa sem plul s polnimi jadri in barke nisem mogel takoj ustaviti. Tako se je njihov čoln obrnil in skoraj prevrnil, ter se začel vleči za barko. Hitro sem stekel v kabino, prepričan, da se bo laks strgal. In ko se pretrga pod tako močno silo, ni prav varno, če si v bližini. Toda laks se ni pretrgal, le hitrost barke se je upočasnila.
Na ves glas sem zavpil ribičem: “Corta”, kar pomeni “reži”. Po dolgi minuti so le prerezali laks in se osvobodili. Jaz sem sicer izgubil rapalo, ampak na srečo se je vse dobro končalo. Vsem je odleglo, saj res ni manjkalo veliko, da bi se zgodila nesreča.
Okrog poldneva se je veter končno okrepil, dvignili pa so se tudi valovi. Barko sem končno lahko usmeril naravnost proti cilju – Santa Marta. Veter je pihal tudi vso noč, zjutraj pa so ostali le valovi, veter pa je znova izginil. Do pristanišča je bilo le še 30 NM, ki smo jih prepluli zelo turistično.Ta plovba je bila zelo lagodna, saj sva se z Mario menjala na straži in končno sem se lahko odpočil. Na rapalo se ta del poti ni ujela prav nobena riba. Jadra so kljub pogostemu plapolanju zdržala, čeprav je postalo jasno, da prav dolgo ne bodo. Ponoči se je dokončno polomil tudi teleskopski tangun, ki je precej drag, popraviti pa ga ne bo prav enostavno. Tudi električni avtopilot je prenehal delovati, kar sem sicer tako ali tako pričakoval. Najbolj zakrbljujoče pa je postalo nenavadno cviljenje, ki se sliši v zadnjem delu barke, ko pride do obremenitve na krmilo. Še vedno ne vem za kaj gre in zvoka nikakor ne morem locirati. Krmilo barke med plovbo na veterni pilot ne deluje, saj je zaklenjeno, tako da se prav nič ne premika, a kljub temu od nekod prihaja ta čuden zvok. Kot kaže bom ob vse prihranke in znova v finančnih težavah, tako kot pred dvemi leti. Električni in vetrni pilot, tangun, jadra, nepojasnjen zvok, sidrni vinč, sidrna veriga, Panamski prekop in še kaj bi se lahko našlo. Znova sami stroški…
Približali smo se kolumbijski obali, ki me je takoj navdušila. Nič več dolgočasnih peščenih obal s palmami. Tu so z obale vidne z gozdovi porasle gore in prečudovite kamnite stene, ki se strmo spučajo v morje. Pokrajina je prečudovita, na obzorju se dviga veličastno gorovje Sierra Nevada de Santa Marta, ki je del gorovja Andov na karibski obali Kolumbije. To je najvišji obalni gorski sistem na svetu in najvišji v tropskem pasu. Le 42 km od karibske obale se visoko proti nebu dvigajo večni ledeniki. Videti je, kot da se obala Karibskega morja nenadoma dvigne, da doseže zasnežene in poledenele vrhove visokih gora. Najvišja gora je kar 5.775 m visok Pico Cristobal Colon, peti najvišji vrh v Južni Ameriki.
Ko smo se približali zalivu Santa Marta, pa smo le sneli jadra in prižgali motor. Pristanišče je takoj za rtom in tako smo pluli zelo blizu obale in občudovali plaže in pokrajno. Nenadoma mi je za krmo ponovno pripeljal ribiški čoln in spet zapel za mojo rapalo. Presneto, tokrat imam v vodi svojo “srečno” vabo, na katero sem ujel največ rib. Kupil sem jo v Franciji in čeprav je bila najcenejša, se je izkazala za najboljšo. Nikakor je ne smem izgubiti! Na srečo se je le zapletla in tako tudi odpletla. Hitro sem navil ves laks in pospravil ribiško opremo, saj bomo kmalu morali vezati barko na pomol. Pripravil sem vrvi in se šele nato spomnil, da bokobranov sploh nimam. Le eden mi je ostal, to je vse.Torej bo moral ta opraviti tudi delo manjkajočih! Po nekaj letih življenja na morju in številnih preizkušnjah ugotoviš, da v bistvu ne potrebuješ vsega, kar si prej mislil, da je nujno imeti.
Tukajšnja marina je izredno draga, toda edini način, da dobiš vstopno dovoljenje za Kolumbijo je, da se privežeš v tej marini. Plačaš marino in storitve kapetanije, oddaš vlogo in potni list, ki naj bi ga z žigom in dovoljenjem za vstop po tednu dni dobil nazaj. Minilo je že sedem dni, pa potnega lista in dovoljenja še vedno nisem dobil. Vsak dan grem nekajkrat mimo pisarne v marini in do sedaj me ni še nihče ustavil, tako da sploh ne vem, če so nam sploh dovolili vstop v Kolumbijo.
Santa Marta je glavno mesto kolumbijskega departmaja Magdalena. Bilo naj bi najstarejše mesto v Kolumbiji. Iz zgodovinskih zapisov izhaja, da ga je 29. julija 1525 ustanovil Španec Rodrigo de Bastidas, ki je prišel v Srednjo Ameriko na Kolumbovem drugem potovanju leta 1493. Mesto je znano tudi po tem, da je leta 1830 tukaj umrl Simon Bolivar ali Osvoboditelj, venezuelski politik in borec za neodvisnost Venezuele, Kolumbije, Ekvadorja, Paname, Peruja in Bolivije, pa tudi ustanovitelj Velike Kolumbije in Bolivije.
V Santa Marto smo prispeli 26.julija, ko se je pričelo petdnevno praznovanja rojstnega dne mesta. Ulice so polne veselih ljudi, ki prihajajo na to praznovanje iz vse Kolumbije. Po vsem mestu je slišati glasbo vse do jutra. Policijske ure in prepovedi veseljačenja tukaj ne poznajo. V tem prelepem koncu sveta je življenje pač praznik!