Walter Teršek
Genovo sem nekako popravil, a nisem bil zadovoljen. Preden sem zaspal sem dolgo razmišljal, kako bi lahko vrezal navoje nižje, tako da bo premikanja v ležaju lažje. Zjutraj sem se lotil dela: jadra sem potegnil na palubo, iz “ladijske kleti” izbrskal drugi ležaj, ki sem ga sicer namenil za nekaj drugega, vzel varovalo, ki je bilo enake dimenzije, iz starega ležaja potegnil spodnjo varovalo, tako pridobil 3 cm za vrez navojev, vrezal okoli 6 navojev, pritrdil z vijaki M8, jih namazal z lepilom 5200 in konce odrezal s flexarico, ki sem jo pred časom popravil. Novo sem kupil, ameriško seveda, pa se je pokvarila po nekaj dneh. Z Američani imam res le slabe izkušnje.
Obe varovalki, zgornjo in spodnjo sem postavil na svoje mesto in pri tem ugotovil, da zgornja nima nobenega pomena, saj so zdaj tam vijaki, zato sem jo namestil nazaj v ležaj za drug sistem. Ko sva dvigovala jadro, se je zataknilo na pin in zatrgalo kakšen centimeter. Kako prav mi je prišel lepilni trak za jadra, ki sta mi ga podarila Rado in njegova žena. Kakšne duše sta! Pomagata mi že od vsega začetka, resnično plemenita človeka. Jadro je bilo zalepljeno in nameščeno nazaj v profil. A se ni navilo kot bi se moralo. Končno sem našel vzrok okvare: na spodnjem delu sistema, točno nad bobnom navijalca se je vijak, ki drži alu profil na boben, odločil, da se bo po mnogih letih odvil. To je omogočilo dvig alu profila na vrh žice in tako je šel ležaj čez profil ter se odlomil. Pa imam zdaj zaradi enega vijaka celo “štalo”, kot pravimo na Gorenjskem. Torej ponovi vajo: ponovno sestavim vse skupaj nazaj, vrežem navoj, dodam lepilo, nato vijak in še zavijem z lepilnim trakom, da ja ne bo šel nikamor. Toda zdaj se ne navija tako kot prej! Sevede da ne, saj v vrtljivcu ni ležaja in se vrv suka okoli vsega. To je povzročilo naslednjo okvaro, ki me je presenetila 500 NM kasneje. Znova plezam na jambor, to je danes že tretjič. Morje je razburkano in na vrhu jambora me pošteno premetava. Ne razumem sicer, kako je prejšnja napačna nastavitev vrvi delovala do sedaj, zdaj sem jih vendarle nastavil po pravilih in jadro se navija bolje kot kdajkoli prej.
Popravilo nama je vzelo pol dneva dela in mnogo truda. Popoldan smo končno odpluli naprej, vetra ni bilo in motor je delal na 1100 obratov do naslednjega dne, ko je zapihal veter z zahoda. Torej veter v krmo, prav nič vzpodbudno. Pluli smo 20 NM od kolumbijske obale proti rtu Cabo Manglares. Moj najboljši prijatelj “Švabo” oz. motor Mercedes vozi kot ga nosi veter, to imava skupnega. Ob obali Kolumbije je morje kalno, saj kolumbijske reke prinašajo v Pacifik ogromne količine blata, hlodovine in smeti.
Plujemo na gib s hitrostjo 4 kt. Genove sploh ne upam odpreti. Saj sem sistem popravil, a vendarle nimam pretiranega zaupanja vanj. Ponoči dežuram, čeprav se čisto nič ne vidi. Močno dežuje. Kot bi nekdo polival vodo na barko, iz jadra se voda v slapu zliva na barko. Sklenem, da nočno dežurstvo nima nobenega smisla: vidi se čisto nič, stati na dežju mi pa tudi ni treba, saj sem se umil že včeraj. Deževalo je vse do jutra, ko so namesto vode z neba barko pričeli zalivati valovi. Morje je bilo divje, valovi visoki in kratki, veter z jugozahoda, barka je skakala čez valove kot koza. Skozi zračnik na stranišču je udirala voda. Nisem ga mogel zapreti, saj je vijak oksidiral. Zato sem dvakrat na dan na roke praznil bilg, kajti membrana glavne črpalke je počila tik po odhodu. Kar me najbolj jezi je to, da je prejšnja membrana delovala od kar je bila barka narejena, torej skoraj 30 let, nova pa, ki sem jo kupil na Martiniqueu, pa le dobro leto. Seveda je bila ameriška, stala pa je 94 €, sem si zelo dobro zapomnil, ker sem prodajalcu naredil celo predavanje o oderuštvu in nepravični trgovini.
Počasi plujeva proti vetru. Ponoči sva oba na preži. Plujeva po prometni poti ob zahodni obali Južne Amerike in občudujeva super luno, drugo v tem mesecu. Na morju je res očitno, da je luna čisto blizu Zemlje in je zato videti precej večja kot sicer. Pravilno slovensko ime za luno je pravzaprav mesec. Menda je nastal tako, da je mati Zemlja zamesila košček zemlje v hlebček in ta mesec vrga v vesolje. Ne vem pa, kakšen namen je imela s tem. Verjetno je moj današnji dober ulov povezan s tem mesecem: tri velike tune in en mahi-mahi. Lačni ne bomo. Ob pogledu na glavno jadro opazim, da se je vrv, ki napenja jadro, proti koncu buma strgala, zato jadro ni bilo več napeto. Odtegnem flock, navežem nov vozel in zategnem jadro nazaj tako, da dobi lepo površino za jadranje v veter.
Do Galapagosa je še 700 NM. Veter spreminja smer z juga na jugovzhod, morje se je nekoliko umirilo, tako da je plovba zdaj prav prijetna. Pečeva in vlagava paprike in ribe. Nekako lovim veter, občasno je precej močan, zlasti ponoči je kar pestro, tako da vozim s skrajšanimi jadri. Bolj počasi gre, ampak barka lepo pluje in navsezadnje se nam nikamor ne mudi.
Ko se valovi z vseh smeri zaganjajo v barko, je nemogoče spati. Še pred sončnim vzhodom sem zato zaprl genovo in dvignil gib, tako je bila barka bolj mirna in temu posledično tudi jutro. Skuhal sem si kavo, umil zobe in se lotil jutranjih opravil: izpraznil prednji bilg, dodal meter krajšalne vrvi prednjemu navijalnem sistemu. Ko sem genovo ob močnem vetru navil, sem namreč opazil, da se je navila bolj na tesno in zato je ostalo še meter genove zunaj. Nato sem dal v pečico testo za kruh, ki ga je zvečer zamesila Maria. Čez eno uro je bil na mizi zajtrk: topel kruh in vroč čaj. Nekaj najlepšega je, ko zjutraj zadiši po domačem kruhu. To me spominja na dom. Moja mama je vedno pekla domač kruh.
“Hiša postane dom, ko v njej zadiši po domačem kruhu!” je govorila. Ko je mesila kruh, smo morali biti vsi tiho, ker je bil to obred, v katerem je v kruh umesila njeno ljubezen in blagoslov.
Za kosilo sem pripravil riž in ribo v omaki. Z Mario se pri kuhanju izmenjujeva. Načeloma pa velja, da jaz lovim, očistim ribo, ona pa jo pripravi na vse mogoče načine. Tudi ribji burek smo že jedli.
Po kosilu se je veter umiril in tudi valovi so postali bolj prizanesljivi, zato sem dvignil glavno jadro na drugo krajšavo, snel gib in odvil genovo. Tako je ostalo do večera in vse do polnoči, ko sem se odločil, da se pospravim pod palubo, zato sem genovo zopet zamenjal za gib, ki sem ga nastavil po posebni metodi, da je bila plovba kar se da mirna, pa vendarle tudi hitra. Barka se je dvigala in spuščala po velikih in dolgih grebenih valov, med katerimi so se skrivali tudi številni manjši valovi, ki so prihajali predvsem iz leve strani. Med njih se je sem in tja prikradel kakšen “hudiček”, ki se je prepognil ravno pod Orplidovim kljunom, poletel v zrak in se raspršil po palubi barke, pa seveda tudi skozi odprto okno. Če je hitrost barke preko 5 vozlov, se barka zaletava v valove in jih razbije, pri čemer je občutek podoben vožnji v avtobusu, ko voznik nenadoma močno zavira pred prehodom za pešce. Opazil sem, da je način vožnje v mestu popolnoma drugačen od načina vožnje na vasi. V mestu so pešci glavni in ko vidiš nekoga stati pred prehodom za pešce, lepo kulturno in po predpisih ustaviš. Na vasi je pa čisto drugače: pelješ mimo, ne da bi ustavil, in si pri tem misliš: “Ti kar počakaj, da odpeljem mimo in potem prečkaj cesto!” Res smešno, kako naš um menja program, ki mu ga naložijo pravila. Na vasi je vse bolj po domače, pač. Dobro, da na oceanu ni pešcev…
Nisem se še odločil, če bi sploh šli na Galapagos. Nad Galapagosom bo morda bolj verjetno, da ujamem veter in tok proti Francoski Polineziji. Valovi mi tolčejo v barko z vseh strani, veter nikakor noče pihati tja, kamor bi si želel. Odlomil se je nosilec štedilnika. Vedno je kaj, neverjetno, popraviš eno stvar, pa se pokvari druga. Plujeva precej severno od Galapaškega otočja, da bi vplula v aripelag z vetrom. Smer naravnam med otokoma Isla Punta in Isla Marchena. Morski tok med otoki je precej močan, veter piha z juga in jugozahoda, pa občasno za kratek čas spremeni smer, da pridobim na hitrosti. Ob severni strani otoka Isla Isabela je nekaj mirnih zalivov in kakšen dan počitka bi bil po naporni plovbi nadvse dobrodošel. Do Punta Flores imamo še 30 NM. Tam bomo proti večeru po dvajsetih dneh naporne plovbe vrgli sidro.
V zalivu pred Punto Flores nas je pričakalo čarobno jutro. Na obali so lenobno ležali morski levi in želve velikanke ter nas mirno opazovali. Nad zalivom je videti dva vulkanska kraterja. Kot da bi bil na drugem planetu. Ali pa morda v raju. Živali se tukaj ne bojijo človeka, saj nimajo izkušnje, da jim je človek lahko sovražnik. Če bi povsod po svetu uvedli pogoje kot jih ima nacionalni park Galapagos, bi zagotovo na Zemlji ohranili raj. Tako pa – kot pravi Zoran Predin v pesmi Zadnja večerja: »Ni več Eve, ni več jablane, raj je vedno bolj strupen…«.
Galapaško otočje je geološko zelo mlado. Nastalo je z zaporednimi vulkanskimi izbruhi in dviganjem plasti iz t.i. vroče točke, ki se nahaja na dnu Pacifika. Galapaške otoke pogosto imenujejo Laboratorij evolucije. Tako kot Charles Darwin, ki jih je obiskal septembra 1835, se tudi jaz sprašujem, kako je življenje prišlo na to oddaljeno vulkansko otočje. Videti je, da se legvani opazujejo z istim začudenjem kot jaz njih. Meni se zdijo kot mali dinozavri, ne vem pa kaj si oni mislijo o meni. Verjetno so prav Galapaški otoki dali Darwinu ključ do boljšega razumevanja izvora in razvoja življenja, kar je mnogo let kasneje opisal v svojem znamenitem delu “O izvoru vrst”. Leta 1964 so v Puerto Ayori na otoku Santa Cruz odprli Raziskovalno postajo Charlesa Darwina, v kateri na projektih za zaščito arhipelaga delujejo številni znanstveniki.
Otok Isabela leži na ekvatorju in je največji med 127-imi Galapaškimi otoki. Ime je dobil po španski kraljici Isabeli I. Kastiljski, ki je leta 1492 sponzorirala Kolumbovo odpravo v Ameriko. Manjši otok ob Isabeli se imenuje Fernandina – po Isabelinem možu kralju Ferninadu II. Aragonskem. Kraljica je bila seveda glavna, zato se večji otok imenuje po njej.
Na otoku je kar šest vulkanov in otok velja za enega najbolj vulkansko aktivnih krajev na svetu. Najmanjši vulkan Ecuador je visok 790 m, največji pa je 1.710 m visok vulkan Wolf, imenovan po nemškem geologu Theodorju Wolfu, ki je v 19. stoletju proučeval Galapaške otoke. Vulkan Wolf je precej aktiven, zadnji izbruh je bil januarja lani, ko je iz vulkana izbruhnila pepelnata lava skoraj 4000 m visoko v nebo.
Glavno mesto otoka Isabela, ki ima okrog 2000 prebivalcev, je Puerto Villamil, nastalo leta 1893, ko je bilo na otoku le okrog 200 prebivalcev. V vulkanskih odprtinah ali fumarolih so kopali žveplo, iz koral pa izdelovali apno. Od leta 1944 je bila na otoku tudi kazenska kolonija, ki so jo leta 1959 zaprli in istega leta otok proglasili za naravni rezervat. Pogoji za vstop na otočje so izjemno strogi in predvsem dragi. Zaradi nujnih popravil na barki pa se bom vendarle namenil v Puerto Villamil in zaprosil za dovoljenje za 72-urni pristanek v sili.