Predolgo sem že na kopnem v Panami. Iz dneva v dan postajam bolj nestrpen, hitim s pripravami za plovbo čez Pacifik in končno je na moji check listi vse obkljukano. Vremenska napoved je obetavna, le smer vetra bo sprva v krmo. Pa nič zato, med otoki v Panamskem zalivu veter spreminja smer in glede na to bom naravnal kurz. Prav poseben občutek je pluti med otoki, ki so nastali v tako davni nekdanjosti: v času premikov zemeljskih plošč Severne in Južne Amerike pred 60 milijoni let. Španski konkvistador Vasco Nunez de Balboa je otoke, ki so jih Španci odkrili leta 1513, poimenoval Biserni otoki. Raziskovanje in osvajanje otokov v Panamskem zalivu je španski kralj leta 1515 zaupal okrutnem Gasperju de Moralesu, ki ga je kot poročnik spremljal še okrutnejši Francisco Pizzaro. Odprava je pobila domačine in si prisvojila bogat plen biserov, med drugim tudi kot oreh velik biser “La Peregrina”, ki ga je kasneje dobila španska kraljica Izabela. Španci so za potrebe nabiranja biserov iz Afrike pripeljali sužnje, katerih potomci živijo danes na teh otokih. Tudi moj prijatelj Emanuel z otoka Casaya je potomec afriških sužnjev. Preživlja se z ribolovom. Dogovorila sva se, da se dobiva na otoku Bayoneto. Rad bi kupil moj stari motor Yamaha in dve sončni celici, ki sta enostavno preveliki, da bi ju jemal na tako dolgo pot, on pa bo v svoji vasi brez elektrike z njimi lahko pridobil dovolj elektrike za zamrzovalno skrinjo, v kateri bo hranil nalovljene ribe.
19.8.
Pozno popoldne, sonce je že zahajalo, smo dvignili sidro in izpluli iz zaliva pred Amadorjem. Kurz smo naravnali proti sidrišču pred otokom Taboga, kjer se je na novo vabo prijela čudovita riba markov. Po pregledu vremenske napovedi smo že po eni uri dvignili sidro in barko naravnali proti otočju Las Perlas. Vetra ni bilo in motor je vso noč brenčal z obrati na 1100. Barka je počasi drsela po ravni gladini morja s 3. vozli in za seboj puščala srebrno svetlikajočo sled, ki je bila v mesečini videti kot zvezdna cesta v morju.
20.8.
Ob sončnem vzhodu smo pripluli do otoka Bayoneto. Zelo pogosto se mi dogaja, da pridem do sidrišča zgodaj zjutraj in ko vržem sidro, se prične daniti. Skuhal sem čaj in se odpravil v posteljo, da se malo naspim. Ob deseti uri se je na sidrišču že pojavil prijatelj Emanuel. V njegovo pango (lokalni čoln) smo preložili motor in sončne celice. Dodal sem mu še vrečo raznih malenkosti: filtrov za gorivo, ki jih ne potrebujem več; dve kantici za gorivo in še nekaj odvečnih malenkosti.
Na barki je sicer še mnogo stvari, ki bi jih bilo potrebno urediti pred odhodom čez Pacifik, a sva se odločila, da to opraviva po poti. Z zahoda je zapihal rahel veter in kmalu za tem je bilo z Orplida slišati dvig sidrne verige. Z Mario sva dvignila genaker in ugasnila motor. Barka je lepo drsela po morski gladini. Veterni pilot še vedno ni sestavljen, saj se je ročica med Kolumbijo in San Blasom skrivila in sem jo popolnoma pozabil poravnati. Pravzaprav bi jo moral ojačati z varjenjem, saj je material precej utrujen. Zdaj to seveda ni več mogoče, zato sem problem rešil z epoxijem. Med plovbo sva urejala stvari na barki, da je bila vsaka stvar na svojem mestu. Ob sončnem zahodu pa sva se lotila še pletenja mreže na ograji, za kar prej ni bilo časa. Medtem se je na ribiško palico prijela riba, ki je močno vlekla ribiško vrv, motor na palici je začel predirno cviliti. Hitro sem odtaknil vrv genakerja iz vinča, nato na motorčku nastavil zavoro malo močneje, da pridobim nekaj časa, saj sem moral potegniti nogavico čez genaker, da jadro ne bi opletalo na vse strani in se po možnosti še kje zataknilo in raztrgalo, saj je material zelo tanek in lahek, kar seveda omogoča odlično jadranje v lahnem vetru. Nato sem pričel ribo počasi vleči iz vode.
“Opaaaa, danes bo za kosilo rumenoplavuta tuna!” sem ves vesel zaklical Marii. Kar 70 cm je merila. Ribo sem očistil, kar je seveda pozorno nadziral Rusty. Nato je bilo potrebno očistiti še barko, saj ima tuna mnogo krvi. Nekaj tune je pristalo takoj v ponvi, iz najboljšega dela je Maria pripravila suši, kar pa je ostalo, se je pridružilo ribi markov v zmrzovalniku.
21.8.
Ob sončnem zahodu je vetra zmanjkalo in potrebno je bilo sneti genaker in zagnati motor. Še vedno nimam žice za menjalnik, zato ga prestavljam ročno, kar bi bilo mnogo lažje, če bi bila menjalnik in motor bolj dostopna. Medtem ko je motor vso noč brenčal, sem opazil, da tretja “lajtnga” na Bosch črpalki motorja znova pušča.
“Presneto, ta cev mi vedno povzroča težave, vednooo!!!!” se jezim, kajti to mi ni všeč, saj nafta kaplja v prostor motorja in tam dela vse mastno in ker bilga v tem predelu nimam, moram vse to potem čistiti s sesalcem, ki sem ga kupil prav za ta namen. A mi to vseeno povzroča veliko truda in jemlje veliko časa, zato se domislim, da pod črpalko postavim posodo, ki sem jo moral seveda izrezati, da je dimenzija ustrezala, saj gospodu Mercedesu ne moremo dati kar vsake posode, ampak mora biti zanj posebej izdelana ali vsaj primerno izrezana in modificirana. Za nameček vržem v posodo še magnet, da se ne bo kotalila po vsem prostoru pod motorjem, ampak da trdno stoji na svojem mestu, kjer gorivo kaplja.
Z Mario sva pogrešala plovbo, Rusty pa se bo tudi navadil na omejeno gibanje. Smer sem naravnal mimo otoka Isla Bona, vendar je vetra malo in zato bomo prenočili v zalivu pred otokom. Menda je otok nenaseljen. Rusty bo vesel svobodnega tekanja po otoku.
22.8.2023
Zjutraj me je zbudil močan zvok, ki nastane, ko jate morskih golobov ali skatov pljusknejo v morje. Na desetine skatov se v ravni vrsti vrže iz morja meter ali dva visoko v zrak in potem z glasnim tleskom padejo nazaj v morje. Zbudil sem Mario in jo povabil na jutranjo predstavo. Rusty je kot zmešan krožil po palubi in glasno lajal.
Vremenska napoved je obljubljala dež, pa zjutraj niti oblakov ni bilo. Tudi veter je bil slab, zato smo se odločili, da si ogledamo otok Isla Bonita. Otok je sicer neposeljen, so pa vsepovsod zapuščene in propadajoče stavbe in ostanki nekakšnega rudnika. Ne vem kdo je tukaj rudaril, napisi na zapuščenih napravah so v angleščini in glede na to, da je na otoku veliko izjemno težkega črnega peska, je bilo tukaj zagotovo nahajališče kakšne rude. Prebral sem, da je pred leti nek panamski politik (verjetno podkupljen) podpisal pogodbo s podjetjem Bona Pacific corporation za graditev naftnega terminala z globokim vlekom na tem nenaseljenem otoku v Panamskem zalivu za 260 milijonov dolarjev. Terminal naj bi vključeval 50-metrski plavajoči dok, heliport in 8 rezervoarjev s kapaciteto 100.000 sodčkov nafte. Z gorivom naj bi oskrboval na tisoče ladij, ki plujejo skozi Panamski prekop, skozi katerega poteka približno 6 % svetovne trgovine. Naravovarstveniki in prebivalci sosednjih otokov so organizirali proteste, saj je otok edinstven naravni habitat in zatočišče za divje živali. Predsednik republike Juan Carlos Varela je pogodbo razveljavil in otok je bil razglašen za zaščiteno območje. Na otoku namreč vsako leto gnezdi med 12.000 in 14.000 ptic, predvsem rjavih pelikanov, modronogih unk in burnic ali fregat (Fregatidae), v morju okrog otoka pa so velike kolonije modrih in rjavih delfinov.
23.8.
Zjutraj se je veter vrnil, a tokrat iz SZ, tako da smo jadrali z glavnim jadrom in genovo vse do sončnega zahoda, ko je vetra popolnoma zmanjkalo. Znova se je vrnil ob dveh ponoči in zopet sva dvignila jadro in odvila genovo, ki pa se je takoj pokvarila. Ležaj navijalca je razpadel in jadro je padlo na palubo.
“Nič, dvignila bova manjšo genovo na drugo žico in poskusila z njo!” sem sklenil. Orplid se je zdaj premikal veliko počasneje. Čez noč ni bilo mnogo vetra, a smo vendarle pluli s 3. vozli in seveda, kot pričakovano, se je manjša genova raztrgala. Ni čudno, saj sem jo našel v smeteh. In jaz sem si s tem jadrom omislil plovbo v veter. Saj ne rečem, če bi plul z vetrom, bi imel jadro lahko še kar nekaj milj, tako pa: “Idijot!” sem se jezil sam nase.
24.8.
Zjutraj sem opazil dve majhni luknji in jadra so šla dol. Tako ali tako ni vetra. Potrebno se je odločiti. Navijalec genove ne deluje. Se pravi: ni genove! Da bi vsaj vedel, kaj je narobe in kako popraviti. Moram splezati na jambor, a v tem valovitem morju danes to ne bo mogoče. Druga genova je strgana in jo bo potrebno popraviti, kar pa tudi ne bo držalo dolgo. Imam pa še flok, s katerim je barka res počasna, če je veter pod 25 kn. Ob tem pa je tudi krmilo zopet začelo spuščati škripajoče zvoke, kar me je med vsem najbolj motilo, saj imam odlične iskušnje s tem izumom. Po tehtnem razmisleku in prikritem razočaranju se odločim, da barko usmerim proti manjšemu otoku Gorgona ob kolumbijski obali. Še 25 NM je do otoka.
Na obali je bilo videti ogromno ptic: radovedne in prav nič plašne modronoge unke, velike rjave pelikane in veličastne fregate. Španski konkvistador Francisco Pizarro, ki je leta 1527 pristal na tem otoku, je imel otok za “pekel” in mu dal ime Gorgona, potem ko je izgubil večino svojih mož zaradi ugrizov strupenih kač, ki naseljujejo otok. Ime Gorgona se nanaša na grško mitologijo in izhaja iz starogrške besede gorgós, kar pomeni “mračen ali grozljiv” – kot so bile grozljive upodobitve treh gorgon, ki so imele namesto las žive strupene kače. Leta 1959 je bil otok spremenjen v kazensko kolonijo oz. strogo varovan državni zapor, znan tudi kot kolumbijski Alcatraz. Verjetno je bil pobeg iz tega zapora obsojen na gotovo smrt, saj je otok poln strupenih kač, vključno s terciopelom, v vodah okrog otoka pa živi vrsta morskih psov: morski pes kladivec, beloplavuti morski pes in morski pes kitovec. Leta 1984 so zapor ukinili in otok razglasili za narodni park. Na njem živi 147 vrst ptic, več 100 različnih žuželk in več kot 500 vrst morskih živali.
Na obali sva opazila nekaj malih hišk, parkiranih pang na plaži in par ljudi, ki nas opazujejo z daljnogledom. Tu se je nemogoče sidrati, saj je morje pregloboko. Orplidu se kmalu približa panga s tremi ljudmi: dva sta bila domačina, tretji, s klobukom Indiana Jones, pa je bil videti precej pomemben. Povedali so nam, da je otok zaprt za obiskovalce in da se tukaj ne smemo sidrati. Maria jim v tekoči španščini razloži, da bi rada ostala le eno noč in popravila sprednje jadro. Odločili so se, da nama to dovolijo. Privezali so nas na veliko ARC rumeno bojo in nama zaželeli vse dobro.
Naporna plovba naju je precej utrudila. Oba sva potrebovala le še spanec. Ob prelepem sončnem zahodu pa sva vendarle še malo posedela na palubi in občudovala kite, ki so se dvigali iz vode, včasih celo do polovice telesa. Ko so se znova potopili je bilo videti kot da bi eksplodirala bomba, saj kiti udarjajo s plavutmi tako močno, da zadoni po vsej morski gladini ali pa sopihajo v vodo ter s tem ustvarjajo prave fontane okrog Orplida. Od avgusta do oktobra se jate kitov grbavcev na svoji poti proti jugu zadržujejo okrog tega otoka. Ker je videte tudi precej mladičev, imajo morda tukaj svojo “porodnišnico”.
Čudovit večer je bil: škrlaten sončni zahod, morje popolnoma mirno, razigrani kiti. Kar prelepo, da bi bilo res. Pa se je morski tok odločil, da barko kar dvakrat zaleti v veliko rumeno bojo, ki je odkrušila nekaj barve s sveže pobarvanega Orplida. Zato sva z Mario čez noč barko prevezala na bojo iz strani in dodala na bok Orplida vse bokobrane, ki pa jih je bilo prej potrebno izvleči iz ladijsle kleti, kar ni bilo prav enostavno, saj se bokobrani ne uporabljajo prav pogosto in zato so tam, kjer so precej nedosegljivi.
25.8.
Ponoči se je morje vzvalovilo, zato sem barko odvezal iz strani, vrvi premaknil na premec barke in se vrnil v posteljo. Ob sončnem vzhodu sva se z Mario lotila dela: ojačitev ograje, genova, cevi na motorju in menjava tesnila na kolektorju. Splezal sem na jambor in si ogledal okvaro navijalca. Odtaknil sem vrtljivec in ga spustil po profilu do dna sistema. Iz neznanega razloga je ležaj v vrtljivcu razpadel. Verjetno je razlog napravilno napeljana vrv, kar pa je bilo malo verjetno, saj je bilo tako napeljano že od samega začetka, odkar je bil jambor postavljen. Mogoče sem pa res jaz pred tremi leti na Kanarskih otokih vrv napačno napeljal, pa se je po tolikih letih zdaj mehanizem pokvaril. Vrtljivec se je izvlekel iz enega dela, navor je vse skupaj potegnil preko varovalke in kugljice so se razletele ter padle po palubi in se skotalile v morje. Potrebno se bo domisliti rešitve in se lotiti dela. Medtem ko sem vrezoval navoje, se je k barki približal policijski čoln, poln vojske in policije. Prišli so preverit dokumente in pregledat barko. Na čolnu je bilo tudi dekle mojih let, ki je prva spregovorila in me vprašala, če govorim francosko.
“Un petit,” sem ji odgovoril.
Sledilo je drugo vprašanje:”Schprechen Sie Deutsch?”
“Ein bißchen,” je bil moj odgovor.
“And English?” jo je znova zanimalo.
V angleščini sem ji odgovoril: “Sem se že bal, da boste zdaj spregovorila slovensko?”
Povedala je, da prihaja iz Kolumbije, prej pa je živela v Londonu in zdaj na tem otoku opravlja dela kot prostovoljka v nacionalnem parku, Policija pa jo je vzela v čoln zato, da bi prevajala, ker pač niso vedeli, da govoriva špansko.
Seveda sem jih povabil na barko. Vsi so bili izjemno prijazni in se neprestano opravičevali zaradi njihovega obiska. Povedali so mi, da so bili pri barki že zgodaj zjutraj, pa se razen psa ni nihče oglasil. Maria jim je razkazala notranjost barke, jaz pa sem govoril s šefom Policije in mu pokazal težavo z navijalnim sistemom. Opazil je, da imam znanja za popravilo dovolj in da potrebujem samo čas. Dovolil nama je, da ostaneva brezplačno na boji, dokler ne popraviva vsega potrebnega. Le na otok ne smeva. Nič hudega, moja mama, ki me spremlja po satelitu, me je že opozorila, naj nikakor ne hodimo po tem nevarnem otoku, polnem strupenih kač.
Pregledali so še dokumente barke in najine potne liste. Za check out iz Paname niso niti vprašali.
Pred odhodom so naju povprašali še, če sva okrog dveh ponoči tudi midva opazila dron. Letel naj bi okrog otoka in nad otokom.
“Imata morda vidva dron?” jih je zanimalo.
Z nasmehom sem jim odgovoril, da je dron “mucho dinero” in da si tega seveda ne moreva privoščiti.
Najprej barka, nato hrana in šele nato “igrače”. Zdaj bi rabil nov ležaj in nova jadra, ne pa nekakšen dron!
“Morda pa vas z dronom opazuje Putin?” sem se pošalil, videti pa je bilo, da jih je dron precej vznemiril in ob moji šali so verjetno celo pomislili, da bi to bilo lahko res.
Walter Teršek