Že mesec dni sem v Cartageni. Ves ta čas nisem niti enkrat plaval v morju, kar sicer že pošteno pogrešam. Voda v zalivu pred Cartageno je motna in umazana. Barka se tako močno zarašča, da so na vodni liniji že školjke, ne le alge. Na propelerju so tako velike, da barke ne morem premakniti, ne da bi se potopil v to umazano vodo in očistil propeler. Bogata “arheološka najdba”, prav nič presenetljivega ni, da so arheologi na Puerto Hormigi na območju od reke Sinu do zaliva Cartagena odkrili nahajališče t.i. obročev školjk in najstarejše keramične predmete v Ameriki, ki izvirajo iz pozne arhaične dobe okoli 4000 pr.n.št.
Cartageno de Indias je 1. junija 1533 ustanovil španski konkvistador Pedro de Heredia. Mesto je dobilo ime po pristaniškem mestu Cartagena na Iberskem polotoku v Španiji, od koder je bila večina mornarjev z njegove ladje La Capitana. Prej se je naselbina imenovala Calamari. Pedro de Heredia je bil eden najbolj krutih osvajalcev, zlasti v svojih pohodih v deželah staroselcev Zenú, kjer so bila bogata nahajališča zlata, v ogromnih templjih in svetiščih pa so hranili velike lesene idole, prevlečene z zlato folijo, in veliko število predmetov iz zlata, kar je vzbujalo poželenje osvajalcev in seveda povzročalo krvavo ropanje. Heredia je bil obtožen grdega ravnanja in sežigov živih domorodcev, prisvajanja naropanega bogastva, nepotizma pri podeljevanju položajev in oviranja sodnega procesa. Odvzeli so mu položaj gubernatorja Cartagene de Indias, zato je leta 1554 odpotoval nazaj v Španijo, kjer se je nameraval pritožiti nad sodbo. Njegova ladja pa se je potopila ob obali Zahara de los Atunes v Andaluziji. Zgodovinski viri pravijo, da je utonil, medtem ko je poskušal priplavati na obalo, a njegovega trupla niso nikoli našli.
Več kot 275 let je bila Cartagena pod špansko oblastjo. Od tu so plule v Evropo številne ladje, natovorjene z naropanim bogastvom, vračale pa so se z afriškimi sužnji.
Iz časa španske kolonizacije se je ohranila veličastna trdnjava Castillo de San Felipe de Barajas iz leta 1657, zgrajena za varovanje ladij napolnjenih z zlatom pred pirati. To je menda največja trdnjava, ki so jo Španci kdajkoli zgradili v kateri od svojih kolonij, in kljub številnim poskusom nikoli ni bila zavzeta. Sedaj se na polotoku Bocagrande nad zalivom Cartagena dvigajo stolpnice, ki zakrivajo stari del mesta in dajejo videz nekakšnega kolumbijskega Miamija.
Zadnje dni močno dežuje in ulice so poplavljene. Ker Cartagena leži le slab meter nad gladino morja, je ob visoki plimi ali močnem deževju mesto poplavljeno. Voda prestopi robove betonskih plaž ali pa prihaja skozi jaške kanalizacije in ulice preplavi tudi s fekalijami. Dostavljalci hrane s kolesom ali motorjem zato nosijo visoke škornje, saj bi bili sicer mokri in umazani do kolen. Kadar dežuje v močnih nalivih, to izkoristim za tuširanje na prostem. Včasih se posreči, včasih pa tudi ne: se mi je že nekajkrat zgodilo, da je takoj za tem, ko sem se našamponiral, dež čudežno izginil, le pena na meni je ostala. Pod genovim bumom sem nastavil vedra za zbiranje deževnice. Sredi noči sem jih izpraznil in izkoristil dež še za nočno tuširanje. Po tem sem se v kabini dobro posušil, se v salonu ogrnil z odejo in zaspal kot otrok. Prebudil me je zvok gumenjaka, ki ga vsak večer dvigneva ob bok barke, saj bi sicer zaradi stalnega prometa turističnih plovil v zalivu stalno butal ob barko in bi lahko poškodoval barvo na boku Orplida.
Tu vsak večer kradejo gumenjake. Ravno tri noči nazaj so ukradli dva gumenjaka. Tudi mojemu prijatelju so pred časom prav tu ukradli motor iz gumenjaka in bili pri tem nadvse spretni, saj je bilo tisto noč na barki pet ljudi, pa se ni nihče prebudil. In vse to se je zgodilo zadnji dan, tik pred njihovim odhodom, kot da bi lopovi vedeli, da so se že odjavili na kapetaniji. Če bi krajo prijavili Policiji, bi morali prej prijaviti vstop nazaj v državo, kar bi jih stalo 300 € – nepotreben strošek, saj motorja tako ali tako ne bi nikoli dobili nazaj. V Kolumbiji Policija in kriminal delata lepo z roko v roki.
Ko grem na obalo, gumenjak privežem v mali varovani marini. Tam sem spoznal kar nekaj ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri vseh vrstah opravil. Najbolje se razumem s starejšim gospodom z imenom Obama, ki ima 68 let, je pa v izredno dobri življenjski kondiciji, če odšteje težave s prostato. Obama mi pomaga pri nakupih vseh stvari in iskanju raznih rezervnih delov. Vse to delo opravlja z motorjem, kar omogoča v mestu hitrejše premikanje po prometnih ulicah.
V Kolumbiji je vse zelo poceni, zato sem se odločil, da tu opravim vsa potrebna popravila na jadrnici. Dokončati moram razstavljanje sidrnega vinča, ki sem ga včeraj odmontiral s premca barke ter ga razstavljal v kokpitu. Korozija je v vseh teh letih močno načela aluminij na inoxu. Včeraj mi je uspelo razstaviti osovino in odviti tri vijake, tri pa sem pustil za danes, kajti če uničiš vijak, se vse skupaj še bolj zakomplicira, česar si najmanj želim.
Cartagena je zadnja postojanka v Kolumbiji in tu nameravam opraviti vsa potrebna dela na Orplidu, četudi bom kasneje jedel samo riž. Rajši imam brezhibno barko kot pa okusno hrano. Tako se bom lotil tudi novih vzmetnic, kar me bo stalo približno 200 €. Koliko bo stalo popravilo sidrnega vinča, še ne vem. Znova bom moral popraviti tudi bilg črpalko in električni avtopilot. Pred jutranjim zajtrkom si urejam misli v glavi in delam program dnevnih opravil. Maria je medtem pripravila odličen zajtrk: jajca na oko in popečene kruhke. Ja seveda, ob hrani mi šine v glavo še ena misel: popraviti bo potrebno tudi hladilnik. Pred kratkim sem ga že popravil, pa znova ne deluje. Na barki zato nimava nič hladnega. Včasih kupim vrečo ledu, pa se led po dveh dneh čudežno spremeni v vodo in vse, kar je v hladilniku, prične plavati.
Deževna doba je sicer mimo in dežja je vendarle iz dneva v dan manj. Zadnji teden ga je bilo le za nekaj veder. Sedaj vodo sicer dobivam tudi na bencinskem servisu, za kar mi ni potrebno plačati, kajti z lastnikom črpake sva sklenila nekaj dobrih poslov. Poskrbel je, da sem prodal vse stvari, ki jih na barki ne potrebujem. To je bila “win win kombinacija”: jaz sem se znebil vsega tistega, kar sem samo prekladal po barki in tudi nekaj zaslužil, on pa je razveselil svoje prijatelje z izdelki in pri tem tudi on zaslužil. Vsi smo bili zadovoljni.
Že nekaj dni me muči problem z novim sesalcem. Prenehal je delovati! Popraviti ga je nemogoče, saj je na 220 V, tukaj pa imajo vso elektriko na 110 V. Pravzaprav od Kolumbije naprej ni nič več na 220 V, tako da s sesalcem ne bo nič. Pretvornik na 110 V pa ni ravno poceni in misel na to, da bi imel še eno vrsto vtičnic, mi ni prav nič všeč. Ne da jih ne bi prepoznal in bi po pomoti vtaknil 220 V v 110 V, kot je to storil moj španski prijatelj in se nato še zgražal nad elektroniko, ampak me bolj skrbi vsa ta zmeda na barki, katere mi vsekakor že zdaj ne manjka.
Sidrni vinč sem končno uspešno razstavil in dal narediti nov bronasti zobnik, ki mi ga je mojster v delavnici izdelal skoraj natančno tako kot je original. Zaradi obilice drugega dela na barki sem kar dva tedna odlašal s sestavo vinča. Bolj ko sem gledal razstavljeni vinč, manj me je veselilo sestavljanje nazaj. Vsako drugo delo sem našel kot razlog, da se ne lotim tega zopernega opravila. Pa je vendarle zmanjkalo dela in na vrsto je prišel vinč. Toda medtem je varovalna kajla izginila. Po natančnem iskanju in sprotnem pospravljanju barke, kar je trajalo nekaj dni, sem jo sicer našel, vendar je manjkal en del.
Verjetno je en del padel na tla nekje v barki. Ampak jaz sem medtem, razočaran nad neuporabnim sesalcem na 220 V, kupil novega, neko malo čudo na 12 V. Navdušenje nad novo pridobitvijo naju je oba z Mario tako zelo prevzelo, da sva tri dni takorekoč neprestano sesala barko. In ker je sesalec tako dober, je verjetno posesal tudi tisto drugo polovico kajle in vse skupaj je šlo v smeti. Tolažil sem se z dejstvom, da imam še drugo polovico in da bom pri strugarju že našel kakšno kajlo iste dimenzije. Zato sem jo skrbno pospravil v manjšo torbico, v kateri sem hranil nekaj denarja za dnevne izdatke – 40.000 pesov, kar je približno 9 €. S torbico sem se odpravil na obalo po kosilo, ki stane tukaj 2,50 €. Ko pa sem se s kosilom vkrcaval nazaj v gumenjak, sem torbico odložil na rob pomola. Zaradi lakote in navdušenja nad menijem tistega dne sem z gumenjakom odhitel na barko, torbica pa je ostala na pomolu. Torbico so seveda hitro opazili, izpraznili in mi jo prijazno pustill ležati na pomolu, seveda brez tistih nekaj eurov in tudi brez najbolj vrednega v torbici – moje kajle. Tako sem ves dan moral posvetiti problemu, kako najti nadomestno kajlo in končno sestaviti sidrni vinč.
Že skoraj tri leta so minila, odkar imam Orplid. Medtem so baterije odslužile, kar je bilo sicer pričakovati, pa vendarle sem mislil, da bodo delovale vsaj še nekaj časa. Baterije pač niso poceni, zato odločitev o nakupu novih ni bila ravno lahka. Nove baterije imajo sedaj terminale z navojem, zato moram zamenjati vse terminale na električni napeljavi, kar pa zaradi neznosne vročine v barki in zaradi majhnega prostora, v katerem bom moral delati, nikakor ne bo enostavno.
Spotoma sem na barki popravil vrsto stvari, saj sem z delom namerno odlašal in ga prelagal na države, kjer popravila ne stanejo veliko. Servisiran je bil tudi šivalni stroj, ki sem ga našel na odpadu na Martiniqueu. Mojster je računal 20 € in sedaj “poje” in šiva kot nov. Maria se je zato odločila, da bo sešila vse preobleke za nove blazine. Prej ni nikoli šivala, a kjer je volja, je tudi pot, in zdaj je notranjost barke videte zelo lepo – lično in barvno usklajeno. Navdušena nad šivanjem sva skupaj zašila tudi nove, večje zbiralce vode in zaščitno ponjavo na premcu in kokpitu.
Čeprav naj bi bila deževna doba mimo, je znova pričelo močno deževati. Že dva dni dežuje bez prestanka. Center mesta je zaprt, saj je ponekod na ulicah več kot pol metra vode. Po morju plavajo večja in manjša drevesa, smeti, listje in trava, ki se vedno rada zatika v propeler motorja in tako utežuje plovbo vsem plovilom v zalivu. Temperatura zraka se je precej spustila in to sem izkoristil za namestitev novih baterij. Še prej je bilo potrebno seveda zamenjati vse terminale na električnih kablih, kar je bilo najtežje, saj tam, kjer so nameščene, ni prav veliko prostora, klešče za stiskanje teh terminalov pa tudi niso ravno majhne, jaz pa seveda tudi ne. Po treh urah potenja kot v savni nisem zmogel več in sem pustil nekaj žic za kasneje. Zvečer sem baterije le uspešno postavil vsako na svoje mesto in jih povezal. Še ena stvar obkljukana na mojem seznamu! Upam, da teh baterije ne bo potrebno menjati naslednjih pet let.
Pogleda iz zaliva na betonsko džunglo Cartagene sem se že naveličal. Za sidrni vinč moram dobiti še nekaj malenkosti, da bo deloval brezhibno, potem pa v prihodnjih dneh dvignem sidro in nadaljujem plovbo proti Panami. Jutri greva z Obamo skupaj na potep po mestu, saj moram dokupiti še nekaj malenkosti, ki so v Kolumbiji zelo poceni. Z njegovim motorjem ne bo šlo, zato sva se dogovorila, da najameva taxi, ki je tukaj zelo poceni. Ne glede na to, katero destinacijo v mestu izberem, mi vedno zaračuna le 10 .000 pesotov, kar je 2.2 €.
Walter Teršek