Carriacou

Carriacou

Po eni izmed razlag naj bi ime Kayryouacou v jeziku prvotnih priseljencev pomenilo »otok grebenov«.  Carriacou ima nekaj najbolj neokrnjenih koralnih grebenov v regiji. Najvišja točka na otoku je 291 m visok High Point North, na splošno precej hribovit relief pa se spušča do belih peščenih plaž. 

Otok Carriacou v Karibskem morju je največji otok v Grenadinih, arhipelagu v verigi t.i. Vetrovnih otokov. Nahaja se na zemljepisni širini 12 ° 28 ‘S, dolžini 61 ° 27’ W. 

Otok se razteza od Pegus Pointa na jugu do Gun Pointa na severu, v dolžini 16 milj in ima površino 13 kvadratnih milj (34 km2). Po popisu prebivalstva iz leta 2019 živi na otoku 9.595 prebivalcev. Glavno mesto je Hillsborough, ki ima okrog 1000 prebivalcev.

Carriacou nima rek in izvirov, zato prebivalci zbirajo in shranjujejo deževnico.  Kljub prizadevanjem na otoku še vedno niso našli izvira vode. Deževnica, ki jo tukaj ljudje sicer uporabljajo za vse potrebe, pa ni pitna, saj rezervarji zaradi majhne količine padavin nimajo dovolj pretoka. Domačini so mi povedali, da je elektrika prišla na ta otok pred natančno šestdesetimi leti, takrat samo za nujne primere, v domove pa šele kakšnih trideset let nazaj, štiri leta za CocaColo in Heinekenom.  Pred tem je bilo na otoku moč kupiti samo rum, ki so ga v središču vasi točili iz lesenih sodov v steklenice. Na tem mestu danes stoji največja trgovina na tem otoku, trgovina Alexis, ki premore pet polic, dolgih približno dvajset metrov.

Opazil sem, da so nekatere hiše še vedno brez elektrike. Kmalu za elektriko je prišel tudi telefon, le eden in edini v mestni upravi, ki je bil tudi namenjen le za nujne primere.

Arheološke raziskave so pokazale, da je bil otok naseljen mnogo let pred prihodom Krištofa Kolumba na Karibe leta 1492. Prvi prebivalci so bili Cibonski Indijanci, ki naj bi se preselili sem iz Amazonije, najverjetneje pred več kot 2000 leti. 

Drugi val priseljencev naj bi bil okrog leta 500 n.št., ko so na Carriacou prišlji Arawaki s porečja reke Orinoco v Venezueli. Ti priseljenci so že pridelovali zelenjavo in sadje ter lovili ribe z mrežami in trnki. Ohranile so se tudi arheološke najdbe izjemno lepih lončarskih izdelkov.

Okrog leta 1000 n.št. pa so na otok prišli še t.i. Indijski Karibi. Ime indijski se je ohranilo s časov, ko se je Amerika imenovala Zahodna Indija. Tudi Indijski Karibi so prišli s področja porečja Orinoca, v zgodovinskih virih pa so omenjeni kot pomorščaki, ki so na Karibe pripluli v kanujih.

Prvi Evropejec, ki je prišel na otok je bil Francoz Jean-Baptiste Du Tertre l. 1656.

Du Tertle je avtor več del o Zahodni Indiji, v katerih je opisal avtohtona ljudstva, živali in rastlinski svet. Du Tertle je kot misionar v svojem delu “Splošna zgodovina Zahodne Indije, kjer živijo Francozi” (štirje zvezki, 1667-1671) ustvaril t.i. mit o “Bon Sauvageu” (dobrem divjaku) in “krepost poganskih prebivalcev Karibov postavil nad nemoralno življenje Evropejcev”.  Njegova obsodba zločinov osvajalcev do otoškega avtohtonega prebivalstva in njegovi zapisi so močno vplivali na Jean-Jacquesa Rousseaua, ki se je nanje skliceval v svoji “Razpravi o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi” (Discours sur l’origine et les fondements de l’inégalité parmi les hommes, 1754)

Na tem rajskem otoku se včasih počutim prav tako kot so se verjetno počutili ljudje pred približno dvesto leti, ko so izkušeni ladjedelci iz Škotske in Irske prihajali sem za boljšim zaslužkom in tu domačinom tudi predajali svoja znanja. Mnogi so se vrnili domov, nekateri   pa so ta otok vzljubili in tu ostali.

Italijan iz Genove, ki ga tukaj kličejo Barakuda, je na Carriacou prišel pred tridesetimi leti. Zaradi političnih razlogov je zapustil Italijo in se ni nikdar več vrnil. Mladost je preživljal na morju in se kasneje pridružil vojaški mornarici. Po odsluženem vojaškem roku je dobil priložnostno službo na luksuznih ladjah, med drugim tudi na Titovem Galebu, od koder mu je uspelo pretihotapiti star gasilni aparat, na katerem je bil še napis Galeb. Ta gasilni aparat je prinesel s seboj na Carriacou. Pred leti ga je shranil v manjši lopi pri svojem prijatelju. V nekem močnem vetru pa se je lopa podrla.  Prosil sem ga, če smem preiskati podrto lopo in upal, da bom aparat našel. Pa nisem imel sreče.

Barakuda mi je pripovedoval, da je bilo trideset let nazaj na otoku vse drugače. Od hrane je bilo moč kupiti samo osnovne stvari in to le enkrat na mesec, od pijače pa si imel možnost izbirati samo med rumom Jack Iron s 70% alkohola, CocaColo in Heinekenom.  Jastoga si lahko ujel pod svojo barko.

“Danes tudi na trnek težko ujameš kakšnega sneperja!” pravi Barakuda. Sneper je zelo okusna vrsta ribe, ki je tukaj zelo cenjena.   

Trgovina Alexis je dobila ime po priimku nekega sužnja, ki je bil izbran za glavnega skrbnika plataž bombaža. Seveda so bili glavni beli ljudje, a za boljši nadzor je bilo vedno bolje zaposliti enega izmed domačinov. Tako so izbrali Alexisa. Iz zgodovine je znano, da človek, ki je neprestano tlačen in izkoriščan, potem, ko ga dvigneš nad njemu enake, mu daš določene pravice in ugodnosti, postane najstrašnejši tiran. In tako si je gospod Alexsis privoščil prav vse, kar mu je prišlo na misel. Le svoboda, da bi zapustil svoje delo in ta otok, mu ni bila dana. A si tega niti ni želel, saj je bil na tem otoku on glavni in po dolgih letih “vladanja” in posiljevanja deklet, ki so delale na plantažah, se danes polovica otoka piše Alexsis in so lastniki večine zemlje na tem otoku.

V tem času sem spoznal kar nekaj kulture tega otoka, izvedel pa sem tudi nekatere zanimive zgodbe otočanov. Ena izmed njih je na primer zgodba o izgubljenem Miguelu.

Miguel se je rodil pred šestdesetimi leti na tem otoku in se sedaj preživlja s popravilom motorjev in manjših čolnov v zalivu. Spoznala sva se ne dolgo za tem, ko sem prišel na ta otok. Takrat sem se mu pošteno nasmejal, ko sem ga opazoval pri popravilu motorja. Na obali se je ukvarjal z motorjem, videti pa je bilo, da je nekoliko pregloboko vpogledal v steklenico ruma. Spomin se mu je očitno rahlo zameglil, kajti pozabil je, da je motor tistega večera že popravil. Še teden dni je iskal rezervne dele, kajti mislil je, da jih je pri delu izgubil in sedaj ne more sestaviti motorja nazaj v funkcionalno stanje.
Pa sem ga spomnil: “Ta motor je vendar prejšnji teden, po tem, ko si ga popravil, odlično deloval. Po mojem je vse, kar iščeš, na svojem mestu!”

Začudeno me je pogledal, hitro stopil do motorja, si ga nejeverno ogledoval, potegnil vrv in motor je takoj prižgal.

Oba sva se pošteno nasmejala.

“Ja, res je, kot kaže sem tistega večera postavil vse na svoje mesto, le svoje glave ne! In vidiš, danes, ko je tvoja pripomba zbistrila mojo glavo, pa vse lepo deluje!” je zadovoljen pripomnil.

Miguel ni nikoli zapustil tega otočja, le enkrat pa je bil prav blizu temu, da bi za vedno odplul.

Takole mi je pripovedoval nekega večera:

“Sprva sem s svojim ribiškim čolnom lovil ribe le v tem zalivu Tyrell bay, vse pogosteje pa sem se odpravljal proti severu, vse do St.Vincenta in se nato po atlantski strani otoka spuščal do Malega Martiniqua, majhnega otoka v Grenandinih. Tam sem prodal ulov, prenočil na plaži ter se zjutraj ob sončnem vzhodu že odpavil na ribolov. Med otokoma Carriacou in Grenada je kar nekaj manjših otokov, kamor ladje zaradi nevarnosti, da bi nasedle na koralnih grebenih, le redko zaidejo. Ribolov tam pa je odličen. In prav tam se mi je nekega dne primerilo najhujše, kar se ti pri ribolovu lahko zgodi: ostal sem brez goriva, prepuščen močnemu toku med koralnimi grebeni, ki me je nosil vedno bolj stran od obale. Spoznal sem, da bom zagotovo ostal ujet na svojem ribiškem čolnu in da me bodo morda našli nekje sredi morja že popolnoma razpadajočega. Skočil sem v vodo in plaval do majhnega otoka. Čoln sem z vsemi ribiškimi mrežami prepustil morju. Z mrežami pač ne bi mogel plavati. S seboj sem vzel le nož, saj sem točno vedel kaj me čaka v primeru, da mi le uspe priplavati do tistega otoka. Vedel sem, da na tem otoku ni niti vode niti hrane, signala pa takrat tako ali tako nisem potreboval, saj nisem imel ne telefona in ne radio postaje. Poglej me! Še sedaj me je sama kost in koža, obesek okoli vratu je težak, a ga vseeno nosim, saj sem po vsem tem postal kristjan in križ bom nosil vse dokler ga bom lahko.”

Tako je Miguel ostal brez vsega, ujet na tistem otoku. A se ni predal!

“Izgubil sem čoln, s katerim sem si služil kruh in tudi če preživim tu in me nekdo reši, kako se bom sploh preživljal!” je takrat razmišljal.

Zavedal pa se je, da je pravzaprav edino pomembno, da sploh preživi na tistem samotnem otoku.

In je nadaljeval svojo zanimivo pripoved:

“Takole sem sklenil: najprej se moram boriti tu! Če se rešim, bom pač znova pričel iz nič. Imam nož in s tem si bom poiskal kaj za pod zob. Vode pa pač ne bo, saj takrat ni bilo deževno obdobje”.

In tako se je sedemnajst dni boril za življenje. Jedel je male morske ježke, ki jih je lahko nabral ob obali in manjše korenine dreves. A zadnje dva dni je le omagal in se predal omami slane vode, ki je povzročila dehidracijo, kmalu pa tudi halucinacije in zatem nezavest.

“Nato se je zgodil čudež! Novo rojstvo!” je dejal. Zbudil se je na jadrnici ameriškega para, ki sta kot turista priplula do otoka in se zasidrala na njegovi zavetrni strani. Sprehodila sta se po otoku in pod nekim grmom našla nezavestnega Miguela. Naložila sta ga na gumenjak in ga spravila na svojo barko, dvignila sidro in se odpravila proti Tyrell bayu.

“Ko sem se zbudil, sem mislil, da sem mrtev! Američana sta mi najprej ponudila majhno skodelico vode, v katero sta mi počasi dolivala vodo. Potem sta mi dala majhen kos kruha, da se je želodec spet navadil hrane. Nato sta mi postavila nekaj vprašanj: Kako ti je ime?   Miguel. OK . Koliko prstov vidiš Miguel? In pokazala sta mi tri prste. Tri, sem jima odgovoril. OK. Kje živiš Miguel? In odgovoril sem: na Carriacou otoku. OK, tja smo namenjeni. Koliko dni si bil sam na otok? In sem jima odgovoril: kolikor zarez imam na roki, kajti vsak dan sem si z nožem naredil zarezo na roki. Žena si je ogledala moje zareze in jih naštela sedemnajst. Ja, toliko sem jih zarezal preden sem začel piti slano vodo,  koliko dlje po tem sem bil tam, pa ne vem. Moški me je precej glasno vprašal: Miguel ali veruješ v boga in Jezusa? Pa sem jima odgovoril, da ne. On pa mi je rekel: mislim, da je sedaj skrajni čas, kajti to, kar se je pripetilo tebi, ni mogoče pojasniti nikakor drugače, kot da ti je bog pomagal, da si preživel. Tudi naju je namreč tok odnesel od začrtane poti, ker sva se znašla ob napačnem času v tem prelivu in se proti najinim prvotnim načrtom odločila, da vrževa sidro za tem otokom. Tega otoka sploh nisva imela namen obiskati, a zdaj sva najsrečnejša človeka na svetu, saj sva rešila tvoje življenje, Miguel.”

Miguel je po tem prestopil v krščansko vero in od takrat nosi okrog vratu precej težak križ, ki sta mu ga podarila Američana, preden sta ga predala obalni straži. Obalna straža pa je poskrbela, da je Miguel v najkrajšem možnem času prispel v bolnišnico.   

“Življenje se je spremenilo,” je dejal Miguel, “rib ne lovim več, kupil sem si malo barko Queen Mary in prodal svoj dom, saj ga ne potrebujem več. Srečen sem na morju in zadovoljen s skromnim življenjem.  Sem in tja popravim kakšen motor in čoln. Pravzaprav pa veliko ne potrebujem, saj me je moja življenjska izkušnja naučila kako minljive in brez vrednosti so lahko materialne stvari.”

Košarica