Nekaj najtežjega so mi slovesa. Pa jih je bilo v zadnjih letih ničkoliko, saj vedno znova odhajam, zapuščam meni drage ljudi in dežele. Tokrat mi je prav posebej težko. Zapustiti sem moral mojo drago Mario, s katero sva na barki preživela skupaj celo leto, in mojega najboljšega prijatelja – psa Rustyja. Kolikokrat sem se jezil nanj, ko si je omislil prav poseben način, da mi nagaja in kodra živce: odrivanje gumenjaka od pomola, da nikakor nisva mogla pristati! Nekajkrat sem se zaradi njega navsezgodaj z obleko in nahrbtnikom okopal v morju, kar ga je nadvse zabavalo.
Teden dni sem odlašal z odhodom s Carriacoua. Vsak dan znova sem si omislil še kakšno nujno delo na jadrnici, da bi tisto težko in neizogibno slovo vsaj odmaknil, če se mu že ne morem izogniti. Da bi vendarle dvignil sidro, sem šel na kapetanijo in se odjavil, odpluti bi moral naslednji dan. Pa sem odlašal še teden dni. Medtem se je tudi veter obrnil, tako da je pihal iz severa, kar mi je plovbo proti Martiniqueu zelo otežilo. Barko sem napolnil z gorivom, saj sem ga uspel dobiti po ugodni ceni duty free in kobilica Orplida je bila tako spet polna. A kot vedno, ko po dolgem času natočiš gorivo v železne rezervarje in ko se zaradi jadranja v orco vse skupaj močno pretrese, se naftni filtri zamašijo.
Ko sem priplul za otok Saint Vincente, sem moral zato nafto prefiltrirati. Prav mi je prišlo brezveterje za otokom, ki ga jadralci sicer ne marajo, saj jim otok, ki se dviga visoko iz Karibskega morja zaradi svoje višine vzame veter in jih prepusti morskemu toku, ki barke čez noč potisne daleč stran od otoka.
»Fant, dolgo nisi jadral, predolgo, čisto iz forme si!« sem si rekel. Zato sem se odločil, da bom prvo noč raje prespal v manjšem zalivu nekje na sredi Saint Vincenta. Da pa sem lahko priplul do tja, sem moral najprej usposobiti motor, saj so se filtri pošteno zapacali. Problem sem rešil tako kot sva to naredila pred leti z bratom na moji prvi barki Lady Ivani in kot sem naredil pred dobrim letom na Orplidu na Portugalskem, tik pred rtom Peninche, kjer mi je zmanjkalo vetra, tok pa me je nosil proti obali. Na barki imam vedno, iz previdnosti in slabih izkušenj res vedno dodatno gorivo v plastičnem rezervarju ravno za take primere! In tudi tokrat se je iskazalo to nadvse koristno. Iz plastičnega rezervarja sem napeljal cevi direktno do motorja, tako da je motor dobil čisto gorivo in je po nekaj minutah prezračevanja znova deloval brezhibno.
Zahodna stran otoka Saint Vincente je zelo skalnata in strma, tako da na tej strani ni veliko sidrišč. Počasi, že v popolni temi sem priplul v notranjost zaliva Calliaqua bay in opazoval globino morja, ki se je po nekaj metrih spustila iz sedemdeset metrov na pičle štiri metre. Tam, kjer se je reka izlivala v morje pa sem spustil sidro s kar precej verige, ter ga kar dobro zakopal v blato, tako da sem bil prepričan, da bo držalo. Po naporni plovbi sem bil precej utrujen, pa vendarle vse do enih ponoči nisem mogel zaspati. Ob sončnem vzhodu sem se prebudil precej neprespan in neznosno lačen. Prejšnji dan nisem imel prav nobenega apetita, verjetno je bilo krivo visoko morje, pa tudi slovo. Mojo posadko sem že prvi dan zelo pogrešal. Ko se kaj premakne na barki, mislim da je to Rusty, in ko kaj iščem, tega seveda ne najdem, saj je Maria vse skrbno spravila na neko, meni nepoznano mesto. Čudno, kako se človek naveže! Najprej se s težavo odpraviš od doma in prav kmalu dobiš domotožje. Nato se navadiš na nov način življenja, srečaš ljudi, na katere se tudi navežeš in jih prav kmalu pogrešaš. Tako vedno nekako odhajaš, se poslavljaš, prihajaš v novo okolje, med nove ljudi, pa jih znova zapuščaš. Mnoge med njimi spotoma dokončno izgubiš. No, jaz sem izgubil še nekaj več, mojo prvo barko Lady Ivano. Tega še vedno nisem prebolel. Prav to noč na Saint Vincentu se mi je znova sanjalo o njej.
Zjutraj je bilo morje za otokom mirno in skoraj brez valov. Vetra ni bilo, zato sem se odločil, da bom to izkoristil in plul z motorjem tik ob obali in si iz zaliva v zaliv ogledoval otok. Saint Vincet je tropski otok, pokrit je z gostim gozdom, pravzaprav džunglo, ima ogromno vode, tako da se tudi nekaj rek izliva v morje. Na plažah je pesek popolnoma črn, medtem ko so plaže na ostalih Grenadinih bele. Najvišja gora na tem otoku je 1.234 m visok vulkan La Soufrière. Zadnji izbruh je bil 9. aprila 2021, kar je povzročilo evakuacijo 20.000 prebivalcev in precej škode. Takrat sem plul iz Francoske Gvajane proti Tabagu in videl ogromen oblak dima in pepela, ki se je dvigal nad otočjem Grenadini.
Otok naj bi odkril Krištof Kolumb 22.januarja 1498 na praznik zavetnika Lizbone in Valencije Vincencija Saragoškega, zato so otok poimenovali Saint Vincent. Kolumb in konkvistadorji so ob osvojitvi otoka ugotovili, da je prebivalstvo večinoma afriško, verjetno so bili to pobegli sužnji iz otoka Saint Lucia ali Grenade. Imenovali so jih “Črni karibi”, danes pa se imenujejo Garifuna.
Otok je znan po pridelavi konoplje. Zaradi ugodne klime na terasastih nasadih pridelajo velike količine konoplje, menda le nekaj manj kot na Jamajki. Znan pa je tudi po tem, da so tu snemali film “Pirates of the Caribbean: The Curse of the Black Pearl”.
Med opazovanjem otoka in globine morja sem opazil, da samo kakšnih sto metrov od obale globina morja ponekod znaša tudi 300 metrov.
Po desetih miljah plovbe na motor sem priplul iz zavetrja za otokom v kanal med Saint Vincentom in otokom Saint Lucia. Kanal je širok skoraj 25 nm in je znan po močnem morskem toku, ki se neprestano izmenjuje, kar je sicer značilno za vse kanale na Karibskem otočju. Glede na mojo smer plovbe bi bilo najbolje, da bi me morski tok potiskal proti Atlantiku, saj je veter pihal pretežno iz severa, tako da bi pri tem pridobil nekaj navtičnih milj. Pa ni bilo tako enostavno! V enem dnevu sem preplul 70 nm, moj cilj je bil oddaljen le še 28 nm, vendar sem se odločil, da se bom čez noč zasidral v kakšnem zalivu otoka Saint Lucia. Na koncu otoka je bil precej velik zaliv, v katerem je bilo videti mnogo hotelov. Sidrišče je bilo veliko boljše kot prejšnji večer, tako da sem si lahko v miru skuhal večerjo in za tem zaspal brez skrbi.
Otok Saint Lucia je vulkanskega izvora, precej gorat in gozdnat. Z gora tečejo številni potoki skozi rodovitne doline. Na jugozahodu se iz morja v zalivu blizu mesta Soufrière ostro dvigata dve ogromni kamniti piramidasti gori – Gros in Petit Pitons, ki sta bili leta 2004 razglašeni za UNESCO-ovo svetovno dediščino. V bližini Petit Pitona, v kraterju starodavnega vulkana, so vreli žveplovi izviri, po katerih je mesto Soufrière dobilo ime. Sam otok pa dobil ime po Sveti Luciji iz Sirakuze in je menda edina država na svetu, ki je dobila ime po ženski. Legenda pravi, da so francoski mornarji 13.decembra, na praznik Svete Lucije, doživeli brodolom ob otoku in zato otok poimenovali njej v čast.
Na severu otoka je majhen otok Pigeon, znan kot postojanka slavnega gusarja Françoisa
le Clerca, imenovanega Jambre de Bois (zaradi lesene noge), ki je od tam v 16.stoletju napadal in ropal mimoidoče španske ladje.
Moj bioritem se je že zdavnaj uskladil s soncem, tako da se vedno zbujam ob sončnem vzhodu. Dvignil sem sidro in glavno jadro namestil na drugo krajšavo. Takoj za rtom sta se moč in smer vetra ustalili, zato sem dvignil še genovo in s povprečjem osmih vozlov prečkal kanal. Do Martiniqua je bilo pribižno dvajset navtičnih milj. Vse do otoka Rocher du Diamant sem držal smer, ob otoku pa sem jadra obrnil. Ta majhen otok, ki je pravzaprav ogromna bazaltna skala, je v opoldanskem soncu sijal kot diamant. Postal sem precej lačen. Na barki nisem imel nič drugega kot sestavine za kruh, tako da sem se odločil za peko in med plovbo zamesil kruh. Od sidrišča pred Sainte Anne sem bil oddaljen skoraj 10 nm, a sem za to pot potreboval skoraj štiri ure. Veter je prihajal ravno od tam, kar je pomenilo, da bo potrebno cikcakati.
Ko sem našel mesto v zalivu Sainte Anne, sem spustil sidro, pripravil gumenjak ter seveda verigo in ključavnico, saj to ni več Carriacou. Tam mi v osmih mesecih ni bilo nikoli potrebno zakleniti ne barke, ne gumenjaka in ne kolesa, prav ničesar. Tu je zgodba precej drugačna. Pred mesecem sem prijatelju Victorju obljubil, da se mu javim, ko prispem na Martinique. Vesel je bil mojega prihoda. Pričakal me je skupaj s prijateljem Fabriom in razkazala sta mi Le Marin, znamenite stavbe in trgovine ter marino, ki je ena največjih in najbolj urejenih na Karibih, zato ima tudi modro zastavo. Znamenitost Le Marina je najstarejša cerkev na Martiniqueu, Saint Etienne. V notranjosti je streha podobna trupu prevrnjene ladje. Gradili so jo namreč tesarji pomorščaki. Visok marmornat oltar ima čudovit relief zadnje večerje. Pravijo, da je bil oltar prvotno namenjen katedrali v Limi v Peruju, vendar se je ladja, ki ga je prevažala, potopila v zalivu Le Marina.
Prav vesel sem bil, ko sem izvedel, da so na Martiniqueu tudi Slovenci. Benjanim, ki mi je pred leti prodal Lady Ivano, in njegovi prijatelji so me nadvse razveselili. Srečali smo se v marini in po dveh letih sem tako “iz oči v oči” lahko znova govoril slovensko. Sprva se mi je nekoliko zapletalo, da sem kakšno besedo povedal po špansko ali angleško. V dobri uri pogovora ob pivu v baru v marini smo si izmenjali naše izkušnje in načrte, ob tem pa se tudi pošteno nasmejali. Prav žal mi je bilo, da smo se morali kmalu posloviti. Ob slovesu so mi Benjamin in njegovi prijatelji namenili svoj finančni prispevek. Verjetno so opazili mojo finančno stisko, saj se po svojih starih in ponošenih oblačilih precej razlikujem od jadralcev v marini. Sploh nisem mogel verjeti, kaj takega res nisem pričakoval! Ko sem se prepričal, da me nihče ne vidi, sem se od ganjenosti in sreče zjokal. Po toliko razočaranjih in življenjskih izzivih sem ugotovil, da so na svetu vendarle še dobri ljudje, in to iz moje rodne Slovenije!
Pred sončnim zahodom sem Orplid prestavil v notranjost zaliva, na muring blizu Victorjeve barke, kjer je občutno manj vetra. Zdaj se bo potrebno lotiti iskanja primernega priveza, da bo Orplid na varnem, medtem ko bom jaz v Sloveniji.
Po dveh letih bom prvič zapustil svojo barko in po dolgih dveh letih bom znova doma. Pa bom verjetno kar hitro uredil vse potrebno za nadaljevanje moje plovbe. Orplid je postal moj drugi dom, morje in veter pa mi odpirata nove poti v dežele za obzorjem.