Brodolom

Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več ničesar do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost, celih 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, običajno drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili dežni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzhajalo in zahajalo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je pihnil vodo na površje. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ocean, zvezde, delfini in ta kit.

Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam koliko bi rabil do obale, če bi se zgodilo kaj nepredvidenega. Računam smer toka in smer valov. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave.
Medtem ko sem ležal v postelji in se skušal malo odpočiti, sem slišal močan pok, ki pa se mi tisti trenutek ni zdel prav nič sumljiv, saj je barka neprestano pokala in škripala.
»Kaj pa vem, običajno so vrata ali podnice,« si mislim, se obrnem, zakopljem glavo v vzglavnik ter zadremam nazaj. Zbudim se kakšno uro pozneje in čas je, da zapišem pozicijo, preverim hitrost in veter ter se sprehodim po palubi. Veter se še vedno ni ustalil, njegova moč še kar narašča, jadram s prijaznimi 35 vozli in valovi točno od zadaj, kar barko pošteno nagiba sedaj v levo in sedaj v desno. Navigacijska zelena luč osvetljuje razburkano morje, iz katerega skačejo delfini, ki so v zeleni luči videti bele barve. Uživam v jadranju, opazujem kako se noči, visoko na nebu so še vidni oblaki in zdi se, da prihajajo vsi z vseh strani prav k meni. Tangun sem že zdavnaj pospravil in v primeru, da se veter dvigne na 40, bom pospravil še genovo in odvil viharni flok.

Okoli 11. ure zvečer pa se mi je pred očmi podrl ves svet! Barka se je pričela vrteti kot pirueta. Takoj sem vedel kaj je vzrok, saj se mi to ni naredilo prvič: krmilo! Pa vendar sam sebi nisem mogel verjeti. Valovi so se zapirali iz strani v bok barke, da se je nagibala močno v morje, jaz pa sem medtem privezan na jamboru vlekel glavno jadro iz zadnje krajšave in ga povil na bum z vrvjo, tako da je nehalo plapolati.
Valovi so tolkli v krmo barke tako močno, da se je vsa barka tresla. Stopil sem na spojler in se skušal z nogo dotakniti krmila, vendar s tem nisem naredil prav nič, razen tega da sem se pošteno urezal na odlomljeno osovino. Vrgel sem vrv v vodo, se je oprijel, skočil v vodo, da preverim, če je to mogoče, saj sam sebi nisem verjel, da sem spet ostal brez krmilnega lista.
»Pa saj to ni mogoče!?« Tisti trenutek mi je bilo vseeno za življenje. Skok v vodo bi bil lahko usoden, sploh s krvavečo rano – mogoče ti sledi morski pes, ki se prehranjuje s hrano, ki jo odvržeš v morje, ali pa bi se le po naključju pojavil tam. V mislih si rečem:

»Kakršno srečo imam jaz … bi ga bil prav vesel, saj bi me rešil vseh muk, kajti točno vem kje sem in kaj sledi.«

Barka se še vedno nagiba, krma tolče v vodo in tudi spojler je že počil. Barka ni rabila prav veliko udarcev. Pohitim z viharnim sidrom, ga vržem v morje, a spojler še vedno tolče, hitrost barke s tokom in valovi je bila 2 vozla in to prav v smeri proti sredini Atlantika. V primeru, da bi barka zdržala vse te udarce, bi bil na Karibih zagotovo enkrat do februarja.
Kaj narediti? Preverim AIS in iščem kakršnakoli plovila. Tisti trenutek jih ne najdem nikjer. Nato pošljem tisto, česar nikoli nisem hotel, niti si želel, da bi bilo to potrebno: DISTRESS, ki se pošilja in pošilja … dokler ga nekdo ne sprejme.
Sedim za navigacijsko mizo in čakam na zvok iz VHF radio postaje. Premišljujem, kaj bi lahko še naredil. Tolčem se po glavi. Zgodilo se mi je prav tisto, kar se mi je že enkrat zgodilo: krmilo, krmilo, krmilo!? Izgubil sem ga na Jadranu, vendar tam tudi brez krmila slej kot prej prideš do obale.

Tukaj pač ne! Takrat sem se rešil s pomožnim motorjem, ki sem ga montiral na zadnji del barke in jo z njim nekako usmerjal. Takrat je bilo to možno. Morje je bilo v primerjavi s tem, kar imam tukaj zunaj, prava milina. Danes to ne bo mogoče, nikakor ne! Že takrat na mirnem Jadranu se je barka zavrtela v krogu že ob najmanjšem valu, ki je barki spremenil smer. Držati smer v podivjanem morju samo z motorjem na spojlerju barke je zgodba, ki ji lahko verjameš le za gostilniško mizo.

Krmilo! Že mesec pred odhodom sem premišljeval, da bi staro krmilo odstranil in naredil dve krmili, na vsako stran barke eno. Lahko bi uporabil krmila barke J80, ampak dela je bilo ogromno in vseeno sem zaupal svojemu novemu krmilu, ki je bilo staro samo tri leta in res nisem pričakoval, da se bo tako kmalu zlomilo. Če je staro krmilo zdržalo 30 let, zakaj ne bi novo vsaj 10? Preko Garmina sporočim domov, kaj se je zgodilo: da sem oddal DSC klic in da čakam na glas iz radia, ki bi mi povedal, da je bil klic sprejet. Vendar se vse skupaj ne odvije tako enostavno. Še vedno sem za navigacijsko mizo in preverjam ekrane AIS. Še vedno ne najde nič! Antena je na vrhu jambora, zato bi moral biti doseg kar precejšen. Počutim se kot igralec pokra, ki je imel vse karte, pa vseeno izgubil igro in sedaj nimam nobene druge možnosti, kot da čakam.
Čakam in razmišljam: „Bi lahko kaj naredil?“ Zelo dobro vem, da kakršnokoli delo na krmi barke lahko samo še poslabša situacijo. Padec z barke, poškodba, karkoli … Varnost je sedaj na prvem mestu, ohraniti prisebnost, umirjenost in razum je nujno, da ostanem živ. Še vedno imam rešilni čolnič, na steni gledam EPRIP in še vedno imam klic SOS na Garminu. EPRIP je registriran na mojo barko. Ko se aktivira, bodo vedeli, da sem sam na barki.
Vendar: kdo bo prišel pote na tako oddaljene koordinate? Po enega samega človeka? Teh zgodb je nešteto, pri tovornih ladjah je čas denar in se navadno ne ozirajo prav veliko na takšne nesreče.
Da bi prišli samo pome s helikopterjem ali ladjo, je nemogoče! Stroški reševanja bi bili pa zagotovo tako zelo visoki, da bi si samo želel, da me nikoli ne bi rešili. Sam sebi ne morem verjeti, ne morem verjeti, da je to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče. V sekundi postaneš popolnoma nemočen. Pomolim glavo iz barke, slišim samo zavijanje in tuljenje vetra v priponah. Za 43 ga je in še narašča.
Pogledam na ekran. Zavem se, da vsi ti ekrani postanejo nepomembni. Saj ne morem spremeniti nič, piha kakor piha! Vrnem se za mizo in nastavim alarm na največji možni domet. Še enkrat pogledam na EPRIP in si rečem:

»To bom sprožil takrat, ko bo rešilni splav v vodi, jambor pa do polovice pod vodo, torej ne še zdaj!«

Vse je mokro. Prekinem električno povezavo postaje in ploterjev iz akumulatorjev, ki jih bo vsak čas zalila voda in preklopim na akumulator, ki v barki leži visoko, tako da ga voda zalije šele, ko je že vse skupaj pod vodo. Vodne črpalke črpajo vodo iz spojlerja in zaenkrat še dohitevajo vdor vode. Koliko časa bo še tako ne vem, ne zaupam več tej barki, mogočo bo, mogoče ne bo. Te barke so bile grajene tako ekonomično (škrto), da so iz materiala za tri barke naredili štiri. Manjkajoča četrtina je postala tukaj zame usodna in ko se zavem, da je v tem trenutku moje življenje odvisno od barke, ki ne bo zdržala sile razbesnelega Atlantika, se javi alarm iz AIS. Ena ladja je vzhodno od mene. Poskušam vzpostaviti radijsko zvezo, vendar
po klicu SOS izgine z ekrana. Izklopili so oddajanje signala, ne morem verjeti … Preklinjam, kolnem in nato še malo preklinjam. Seveda, če se ne javijo, jim ni treba izvesti reševanja, češ: nismo videli in zato nič ne vemo. Na ekranu se mi medtem pojavi še ena ladja iz smeri vzhodne Afrike. Še enkrat pošljem DSC in seveda – tudi ta se odklopi. No, pri tej sem že nehal preklinjati in si rajši prižgal cigareto ob mislil »kajenje
ubija!« Pa naj, kaj zato!

Čez 20 minut pa se na ekranu pojavi tretja ladja z imenom Hansa Baltica. Oddam klic v sili in nato po 16. kanalu pričnem oddajati MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?
MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?
MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?
Nihče se ne javi. Over.

Znova pričnem z zaporedjem kletvic in stopim iz kabine. Iz kokpita si ogledujem morje in ko je barka na vrhu vala, skušam najti kakšne luči okoli mene, vendar zaman.
Valovi so previsoki, ne vidim nič. Tako strmim v temo in poslušam zavijanje vetra. Atlantik. Iz škatle vzamem rakete in eno spustim v zrak. Sedem na stopnico pod sprayhoodom, opazujem svoj »ognjemet« in nato zaslišim iz radio postaje zvok:
»Lady Ivana, do you here me? This is Hansa Baltica.
We recived your DSC call!« (Lady Ivana, me slišite? Tukaj Hansa Baltica. Prejeli smo vaš DSC klic!)
Ne morem verjeti svojim ušesom! Sedem za postajo in oddam vse podatke, svojo pozicijo in razložim, v čem je težava. Dobim odgovor: »Lady Ivana, you will have to wait. I go to wake up capitan.« (Lady Ivana, počakati morate. Grem zbudit kapitana.)
Kaj drugega pa lahko počnem, kot čakam? Čez 5 minut se javi kapitan v angleščini z vzhodnoevropskim naglasom.
Oba se predstaviva, pove mi, da je poslal DSC call na Cape Verde, v Las Palmas in v Mavretanijo, javili so se samo z Las Palmasa, kjer so povedali točno tisto, kar sem že sam vedel – da helikopter ne bo letel, ker sem že predaleč od njih. Mavretanija se ne javi, tudi če bi se, ne bi bilo nikakršne razlike. Tudi Cape Verde se ne javi. Kapitan mi pove, da je kontaktiral helikopter, ki je trenutno nad nami, vendar ni nikakršnega odziva. Svetoval mi je, naj poskusim še enkrat z raketo, mogoče bo helikopter le prišel na pomoč.
Izstrelil sem raketo in le malo za tem mi kapitan Hansa Baltice javi, da je helikopter izklopil signal, Hansa Baltica pa je spremenila kurz in plujejo proti meni. Gledam jo na ekranu: dolga je 180 m, široka pa 30 m. Kar ne morem verjeti:»Ta velika ladja pride pome?«
Med čakanjem govorim s kapitanom, ki mi razloži, da je morje previsoko in zato ne bo mogoče z ladje spustiti rešilnega čolna, da bi prišel pome. Pove mi tudi, da moje barke ne bodo mogli vleči, saj je morje previsoko in tudi v primeru, če bi jo lahko, od nje ne bi ostalo prav veliko. Težko sem se sprijaznil s tem, da bom moral zapustiti svoje »sanje«, vendar sem vedel, da ima kapitan prav. Opozoril me je, naj ne pozabim vzeti dokumentov, da bi jemal s seboj še kaj drugega, pa mi odsvetuje, saj bi kakšna priročna prtljaga, ki bi jo želel vzeti s seboj, lahko ogrozila reševanje in moje življenje. V potovalko zato natrpam vse, kar se je dalo, vse, kar je bilo kaj vredno, pa v žep z zadrgo: potni list, trdi disk, garmin in obeske, ki so me spremljali vso pot. V žep z zadrgo na levi strani reševalnega jopiča sem dal denar, v desnega pa nož za primer, da bom moral kaj prerezati. Po uri čakanja se mi ladja približa in se po treh poskusih parkira bočno od mene. Kapitan zahteva, da odrežem viharno sidro, saj barko nosi prehitro proti zahodu, kar otežuje manevriranje njegove ladje.
Vprašam ga: »Kako pa bom sploh prišel na vašo ladjo?«
Odgovori mi: »Vrgli ti bomo vrvi, ti pa jih boš skušal ujeti in po tem te bomo nekako potegnili k ladji. Vrgli
ti bomo tudi mrežo, po kateri boš lahko prišel na krov.«

Ladja je ogromna, še bolj se mi približa z leve strani. Nadenem si rešilni jopič in varovalni pas, okoli rame navežem blisk lučko in vzamem potovalko, v kateri imam vse, kar mi bo ostalo poleg mojega življenja, seveda v primeru, da se le nekako rešim na njihovo ladjo. Kapitanu povem, da se ta način reševanja sicer sliši zelo enostaven, ko sedim v kabini, ko pa pogledam iz nje, pa je slika popolnoma drugačna. In sporočim mu:
»Zdaj zapuščam radio postajo, vidimo se na vaši ladji!«
Še zadnjič se ozrem po kabini mojega doma in si rečem:
»Lepo sva se imela, dokler je trajalo, sedaj te moram zapustiti!«
S solzami v očeh gledam po stenah, tam so ostali spomini na najino plovbo, na ves trud, ki sem ga vložil v to mojo lepotico, na koncu me je izdalo samo krmilo. Solza je kapnila v morje, ki se je že prelivalo po tleh
kabine, in dodalo še eno kapljo moji Ivani.

In se odrinem od lesene deske, ki sem jo prav strastno oblikoval še v Pulju in nikoli si nisem mislil, da bo to zadnji stik z mojo barko. Les, iz katerega je bila narejena, je bil iz drevesa, ki je raslo na domačem vrtu. Občutek, kot da bi skočil iz visoke pečine, s katere ne upaš skočiti, ko pa se le odrineš in si v zraku, se zaveš, da od tu ni več poti nazaj.
Pristanem v vodi in začnem plavati proti ladji na vso moč, vendar je
moč morja tako silna, da se zdi kot da se sploh ne premikaš naprej. Vržejo mi vrv, ki pristane en meter od mene in nato izgine. Za las je šlo. Nato še ena vrv, spet ni uspelo, nato še obroč. Ne morem verjeti: kako mečejo te vrvi? Nato ob robu ladje zagledam močnejšega možaka, ki je videti popolnoma drugačen od drugih. Vrže mi vrv. Ujamem jo. Občutek, ki se ga sploh ne da opisati … Rešitev! Nato me povleče do mreže, oprimem se je in dvignejo me na palubo.

Odlomek iz knjige „10 m svobode“