Čaga in rožni koren sta  v tradicionalni altajski medicini tako zelo cenjena iz preprostega razloga: izhajata iz njihovega okolja in že tisočletja ohranjata zdravje in moč tamkajšnjega prebivalstva.

Na Altaju rožni koren (Rhodiola rosea) imenujejo zlati koren. Ime je rastlina dobila tudi zaradi visoke cene, saj je bila že od nekdaj cenjena celo bolj kot zlato. Iz zgodovine je znano, da so rožni koren Kitajci tihotapili z Altaja, kitajski cesarji pa so tja pošiljali posebne ekspedicije iskat  to »zlato korenino« s katero so si zagotavljali vitalnost in bister um v pozna leta. Tibetanski lame so pogosto tvegali svoja življenja, ko so čez visokogorske preleze hodili nabirat rožni koren na Altaj.  Od nekdaj so Altajci skrivali nahajališča rožnega korena v težko dostopnem visokogorju in verjeli, »da bo tisti, ki bo našel zlato korenino, zdrav in srečen živel vsaj 200 let«.  Načini uporabe rožnega korena v ljudskem zdravilstvu so bili skrbno varovane skrivnosti, ki so se prenašale iz roda v rod. Leta 1961 je odprava Biološkega inštituta Akademije znanosti iz Novosibirska pod vodstvom  profesorja Georgija Vasiljeviča Krilova uspela na Altaju na nadmorski višini 3000 m najti nahajališča rožnega korena in šele takrat je bilo ugotovljeno, da je legendarni zlati koren ena izmed vrst rožnega korena. V svoji knjigi »Zelišča življenja in njihovi iskalci« iz leta 1969 je prof. Krilov opisal tudi uporabo rožnega korena v altajski ljudski medicini, kjer velja za rastlino, ki daje in vrača zdravje in moč. Danes je rožni koren vključen v t.i. Rdečo knjigo, kar pomeni, da velja za zaščiteno rastlino in je zato nabiranje  strogo omejeno in nadzorovano.
O rožnem korenu krožijo zgodbe o njegovih čudežnih učinkih na človekovo zdravje, o čemer govorijo tudi legende. Ena izmed njih pripoveduje, da so se po stvarjenju sveta vse rastline in živali naselile v toplih krajih, kar je bogove razžalostilo, saj so gorovja ostala neobljudena in pusta. Le ena rastlina se je odločila, da bo živela v visokih skalnih gorah – to je bil rožni koren. Bogovi so ga zato obdarili z močnimi zdravilnimi lastnostmi. Od takrat so se bolne živali podajale v gore, da bi našle rožni koren in se pozdravile.
Altajci svojo »zlato korenino« uporabljajo zato, da so zdravi. V ljudskem zdravilstvu  se kot čaj uporablja za povečanje delovne sposobnosti in vzdržljivosti. Za povečano moč ga domačini tudi žvečijo, znan pa je tudi po tem, da deluje izjemno močno na dvig potence.
Poimenovanje zlati koren je sicer lahko povezano z visoko vrednostjo, najverjetneje pa je nastalo zaradi same barve korenine: ko namreč postrgamo rjavo zunanjo plast, se pokaže barva pozlate. Vonj sveže izkopane korenine spominja na vonj vrtnice, zato ji je verjetno Karl Linne dal znanstveno  ime Rhodiola Rosea.
Dr.Korepanov v svoji knjigi »Obrazi rastlin – rastlinski svet v očeh zdravnika« piše:
»Altajci niso slučajno uporabljali zlatega korena kot univerzalno sredstvo pri mnogih boleznih. Deluje namreč kot močan adaptogen, krepi imunski sistem in mobilizira lastno zaščitno moč organizma v borbi z boleznimi in škodljivimi zunanjimi vplivi.«
Pri slabem kliničnem stanju, izčrpanosti, pretiranih psihičnih in fizičnih obremenitvah ter močno izraženi asteniji, je hitra pomoč nujna. V tem primeru dr.Korepanov svetuje kombinacijo čage z rožnim korenom.
Medtem ko elevterokok kot adaptogen poveča izločanje hormonov nadledvične žleze, ki delujejo proti stresu, rožni koren deluje na centralni živčni sistem, izboljšuje delovanje ščitnice in priželjca, spolne funkcije pri moških, povečuje funkcije simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema, povečuje sposobnost fizičnega in umskega dela in občutno skrajša čas okrevanja po bolezni. Obstajajo tudi podatki o ženskah, ki niso mogle zanositi niti s pomočjo klasičnega zdravljenja, pa  je po nekaj mesecih uživanja rožnega korena prišlo do zanositve. Na Altaju je še danes običaj, da mladoporočencema podarijo šopek rožnega korena, kar naj bi jima zagotavljalo ploden zakon.
Švedski raziskovalci so ugotovili, da so rožni koren uživali tudi Vikingi, da bi si povečali fizično moč in vzdržljivost. Sposobnost rožnega korena, da deluje kot psihostimulans je dobrodošla zlasti ljudem s povečanimi psihičnimi obremenitvami in tudi mladostnikom pri šolskih oz. študijskih obremenitvah.
Farmakološko aktivne sestavine, ki so poleg flavonoidov, fenolnih kislin in drugih spojin, odgovorne za učinkovitost rožnega korena so rozavin, rozin in rozarin (s skupnim imenom rozavini), ki so značilni izključno za rožni koren.
Tradicionalna uporaba rožnega korena v sibirski  medicini je bila povod za številne raziskave, ki so potrdile njegovo adaptogeno, protistresno, antihipoksično, antioksidativno in v kombinaciji s čago tudi protitumorsko delovanje.

Maria Ana Kolman