Blog
Prijetno branje

V letošnji mili zimi naših travnikov niso pokrile bele snežinke. Prekrivale so jih drobne bele marjetice, ki so zdaj na pomlad videte kot bele preproge čez zelene travnike.  Marjetice so nekoč imenovali tudi rože ljubezni, darovane nevesti sonca ali boginji pomladi.

Verjetno od tod izvira tudi uporaba marjetice v vlogi ljubezenskega oraklja »ljubi, ne ljubi«, ki se je  do danes ohranila povsod po Evropi.  V nemščini je tako še vedno v uporabi eno od ljudskih imen za marjetico  "Maasliebchen" ali merilo ljubezni. 
Celo v Goethejevem Faustu je opisan ta starodavni način preizkušanja ljubezenske naklonjenosti: ko Margarita hodi s Faustom po vrtu, ubere marjetico in trgajoč njene cvetne liste, šepeče: "On ljubi, ne ljubi, ne: ljubi ... "

Marjetica je eden prvih znanilcev pomladi in po ljudskem verovanju naj bi bil tisti, ki poje prve tri marjetice, vse leto brez zobobolov, težav z očmi in prehladov.  Če pa bi pri sebi nosili posušene marjetice, nabrane na dan poletnega sončnega obrata ali na Šentjanževo med 12. in 13. uro, nam bodo uspela vsa dela, ki se jih bomo lotili. 
V srednjem veku je bila marjetica cvet trubadurjev in vitezov, ki so na svoje ščite pogosto upodabljali cvet marjetice.  V pesmih škotskih bardov naj bi angel  posadil zvezdo na grob mladeniča, ki je umrl v bitki, in zvezda se je spremenila v marjetico.
Slavo je marjetica dobila, ko jo je francoski kralj Louis IX. (1214–1270) upodobil skupaj z lilijo na kraljevskem grbu. Kralj naj bi imel  tudi prstan v obliki pletenega venčka iz marjetic.

Upodobitev marjetic je sicer znana že iz 3.tisočletja pred n.št. na zlatem pregrinjalu iz sumerske kraljeve grobnice v Uru.  Marjetica s 16-imi venčnimi listi je upodobljena tudi na Vratih boginje Ištar v Babilonu.

Navadna marjetica  ima izjemno veliko imen: bogova roža, gospodična, homulica, hrumelc, iskrica, katarinčica, ljubljenka, marjetica, ledinščica, mezinčica, micika, mulica, očka, ptičica, ranik, rigelc, rukalca, sklepnica, trampuš, tratnica, vetrovka, zvezdica…
Najbolj pogosto uporabljeno ime marjetica ali marjetka je izpeljano iz osebnega imena Marjeta, verjetno pa je pravi izvor staro francosko ime margarite (biser), ki se je razvilo iz lat. margarita in gr. margarites, kar pomeni biser. In res so nešteti beli cvetovi, ki pokrivajo travnike, videti kot biseri.
Angleški pesnik Geoffrey Chaucer (1343-1400) v svojih pesmih marjetico imenuje “oko dneva”, ker odpre svoj cvet ob sončnem vzhodu in ga zapre ob sončnem zahodu. Iz tega poimenovanja je nastalo tudi ime Daisy, s katerim v Angliji kličejo ženske z imenom Margarita.  

Rastlina se znanstveno imenuje Bellis perennis, v starejših zapisih pa se uporablja tudi ime Consolida minor.  Carl Linné je rodovno ime Bellis povzel po Pliniju Starejšem. Po eni razlagi naj bi ime pomenilo lepa (lat.bellus) trajnica (lat. per – od – annus – leto). Po neki drugi razlagi naj bi ime Bellus izviralo iz lat. bellum (vojna). Sok zdrobljene rastline so v antiki namreč uporabljali za zdravljenje ran, dobljenih v bojih. 

Marjetica vsebuje flavonoide, saponine,  čreslovine, smolo, eterično olje, sladkor, sluz, beljakovine, jabolčno, vinsko in ocetno kislino, maščobno olje in grenčine.
Najpomembnejši farmakološki učinek imajo flavonoidi (kaempferol, kvercetin in glukozid apigenin-7) in triterpenoidni glikozidi.

Flavonoidni kaempferol najdemo v številnih rastlinah (npr.  brokoli, zelje, ohrovt, fižol, endivija, por, paradižnik, jagode in grozdje) in zeliščih (ginkgo biloba, lipa, preslica, Moringa oleifera in tudi v propolisu). Ima antioksidativne, protivnetne, protimikrobne, antimutagenske, kardioprotektivne, nevroprotektivne, antidiabetične, analgetične in antialergenske lastnosti, uravnava pa tudi hormone.   Študije so pokazale, da uživanje hrane, ki vsebuje kaempferol, zmanjšuje tveganje za nastanek raka (zlasti raka trebušne slinavke in pljuč) in bolezni srca in ožilja. 

Kvercetin je flavonoid, ki ga najdemo v številnih živilih ( čebula, jabolka, jagode, rdeče grozdje, zeleni čaj, brokoli in rdeče vino). Ima antioksidativne, hipotenzivne, antimutagene, antihistaminske in protivirusne lastnosti, krepi stene krvnih žil in zmanjšuje težave s srčno-žilnim sistemom. 
Kemijske analize so v listih marjetice potrdile visoko vsebnost  glukozida apigenin-7, flavonoida s širokim spektrom farmakoloških lastnosti, ki deluje tudi kot  zaviralec glikozidaze,  deluje pa celo proti virusu HIV. 

Triterpenoidni glikozidi delujejo protiglivično, učinkovito tudi proti Candidi in Cryptococcusu, eterična olja pa protimikrobno proti gram + in gram- bakterijam.
Zdravilno delovanje marjetice je bilo predmet raziskav v študijah in vitro ter in vivo, ki so poleg antibakterijskega, antiglivičnega, antihiperlipidemičnega in antioksidativnega delovanja, dokazale tudi  delovanje na zaustavitev  poporodnih krvavitev, citotoksično aktivnost na celice promielocitne levkemije in zaviralni učinek na raka prostate. Farmacija je iz cvetov marjetic že izdelala zdravilo za hiperlipidemijo, ki se imenuje kar Bellis perennis.

Marjetica je precej hranljiva; v 100 g  je 600 mg kalija, 88 mg fosforja, 33 mg magnezija, 190 mg kalcija, 2,7 mg železa, 160 mg vitamina A in 2,6 mg beljakovin. 
 
Pater Ašič je v svojih recepturah uporabljal vso rastlino in svetoval čaj pri putiki, neredni in boleči menstruaciji, boleznih jeter in ledvic, za blaženje bolečin in črevesnih krčev, za boljšo presnovo, čiščenje krvi, pri bronhitisu, zasluzenju in za lažje izkašljevanje. Alkoholno tinkturo s cvetovi marjetice je priporočal za masažo pri mišičnih krčih, revmi in protinu,  10 kapljic te tinkture v 1 dcl vode pa za odpravljanje peska in kamnov v ledvicah.

Navadna marjetica (bellis perennis) in sorodna vrsta gozdna marjetica (bellis sylvestris) se v tradicionalni medicini sicer uporabljata kot ekspektorans (sredstvo za izkašljevanje) pri prehladih in boleznih dihal, posebno pri vnetju poprsnice, laksans (odvajalo), pri vnetjih želodčne in črevesne sluznice, boleznih jeter, ledvic, mehurja, kot antispazmodik pri črevesnih krčih, pri slabokrvnosti in pri notranjih krvavitvah. Angleški kralj Henrix VIII. je menda za lajšanje razjed na želodcu pojedel polne krožnike marjetice.

Mladi listi se uporabljajo za solate, juhe, prikuhe in za čaj. Posušeni cvetni koški in listi se uporabljajo za čaj, cvetni popki pa so nadomestek za kapre.
Iz cvetov in listov marjetice  lahko pripravimo tudi mazilo:  ocvremo jih v masti, precedimo  in shranimo v posodicah. Uporabljamo ga pri bolečinah in krčih mišic, bolečinah sklepov, revmi in protinu. 

O nastanku marjetice govori vrsta legend.  Po neki krščanski legendi naj bi Marija v zimskem času želela razveseliti svojega malega sina Jezusa in mu podariti venec cvetov. Ker pa na poljanah ni našla nobenih cvetov, se je odločila, da mu jih naredi sama. In tako je iz belih in rumenih niti naredila majhne bele cvetove. Medtem ko jih je šivala, se je večkrat zbodla z iglo v prst in kapljice krvi so ponekod rože rdeče ali rožnato obarvale. Zato poleg belih cvetnih listov najdemo pri marjetici tudi rožnate, ki so na spodnji strani pogosto obarvani rdeče. Te rože so bile malemu Jezusu tako zelo všeč, da jih je vso zimo hranil kot dragulj in ko je prišla pomlad, jih je posadil v dolini Nazaret in jih pričel zalivati. Rože so zaživele, se ukoreninile in se razširile po vseh deželah sveta.  Ponekod jih v povezavi s to legendo imenujejo kar rože Blažene Device Marije.
 
Po grški legend pa naj bi marjetica nastala iz prahu Alceste, žene solunskega kralja Admeta, ki je žrtvovala svoje življenje, da bi rešila življenje moža.
Admet je boginjo usode Moiro prosil, naj mu da možnost, da v času, ko mu je usojeno  umreti, njegovo smrt sprejme nekdo drug, če se prostovoljno odloči za to.   Ko pa pride čas za njegovo smrt,  nihče od prijateljev noče umreti namesto njega.    Njegova zvesta žena Alceste pa se odloči, da bo umrla namesto njega, češ da ji življenje brez ljubljenega moža ne bi prineslo nobene radosti.  Kmalu za tem je h kralju Admetu prišel na obisk Herkules in izvedel za to plemenito dejanje. Odločil se je, da bo Alcesto oživel.   Odpravil se je v Hades k bogu smrti Thanatosu, da izprosi njeno vrnitev med žive. Thanotos je ustregel njegovi prošnji, a ker se iz Hada nihče ne more vrniti na Zemljo v človeški podobi, se je Alcesta lahko vrnila le v podobi rože marjetice.  
 
V srednjem veku  je bila marjetica cenjena kot zdravilna rastlina za vrsto bolezni.  Leonhard Fuchs, nemški botanik in zdravnik, je v svojem botaničnem delu Historia Stirpium (1542)  marjetico priporočal za zdravljenje ran, pri protinu, bolečinah v kolkih in sklepih. Nemški botanik Adamus Lonicerus pa je v svoji knjigi Kreuterbuch iz leta 1564 marjetico priporočal  za zdravljenje jetrnih težav in kolere,  zunanje pa za kožne pege, tumorje,  rane in putiko. 
Marjetica je dosegla svojo slavo v uporabi kot zdravilna rastlina v 18. stoletju z opisi nemškega apotekarja in botanika Weinmanna v njegovem delu Phytanthoza iconographia iz leta1737 in z opisi švicarskega zdravnika in botanika Hallerja v delu Medicin Lexicon iz leta 1755. 

Kljub natančnim opisom botaničnih in zdravilnih lastnosti marjetice, pa ji je grozilo uničenje, saj je prevladala napačna informacija, da se marjetice lahko uporabljajo za splave.  Leta 1793 je bila tako v Nemčiji izdana uredba, da je potrebno uničiti vse marjetice. Rastline sicer niso uspeli iztrebiti, znanje o njeni zdravilnosti pa je skorajda izginilo in v večini knjig iz 19. in celo 20. stoletja marjetice ni moč najti med zdravilnimi rastlinami. 

“Rehabilitirala” jo je šele l.1990 nemška “Zveza zdravil rastlinskega izvora”.  “Združenje za spodbujanje naravnega zdravljenja v skladu s Theophrastusom Bomabstusom von Hohenheimom, imenovanim Paracelsus” (NHV Theophrastus) pa je marjetico leta 2017 na znanstvenem simpoziju o njenih zdravilnih učinkih proglasilo za zdravilno rastlino leta.  
K ponovni uporabi marjetice v fitomedicini so pristopili tudi avstrijski farmacevti in fitoterapevti, ki so z znanstvenim pristopom postavili temelj znanstveno utemeljene tradicionalne evropske medicine in v strokovno terminologijo uvedli termin TEM “tradicionalna evropska medicina”. Namen njihovega delovanja je integriran pristop do evropske “etnomedicine”, ki ob razvoju zahodne medicine in močnem vplivu tradicionalne kitajske medicine (TCM) ni prepoznavna. Zato so nekoč široko uporabo tradicionalnih evropskih zelišč  utemljili z znanstvenimi in kliničnimi študijami 75-ih zdravilnih zelišč, med katerimi so raziskali tudi marjetico.

Maria Ana Kolman