Republika Altaj

Republika Altaj je avtonomna republika Ruske federacije v Sibirskem zveznem okrožju. Meji z republikama Tuvo in Hakasijo, Altajskim krajem, Kemerovsko oblastjo ter Kitajsko, Mongolijo in Kazahstanom. Današnja Republika Altaj se je ob ustanovitvi 1.junija 1922 imenovala Ojrotska avtonomna oblast katere sedež je bil v takratnem mestu Ulala, današnjem glavnem mestu republike Gorno Altajskem.

Po popisu prebivalstva l.2015 je imela Republika Altaj 213 703 prebivalcev: 28% jih živi v mestih, 72% pa v vaseh. Gostota poselitve je 2,2 človeka na km2. Prebivalci so Rusi (57,4%), Altajci (30,6%) in Kazaki (6%). Republika Altaj ima površino 92.600 km². Leži v samem središču Azije, kjer se spajajo sibirska tajga, stepe Kazahstana in polpuščave Mongolije.

Sibirski Altaj  je nastal po tektonskem trčenju Indije v Azijo. Dva velika tektonska preloma Kurai in Tashanta sta še vedno tektonsko aktivna. Altaj velja za zakladnico rudnih bogastev, zlasti zlata, srebra, litija, molibdena, železa itd.  Vrste kamnin v gorah so običajno tipični graniti in metamorfni skrilavci, kvarci  (kremeni) in magnetiti. Geološke raziskave, ki so na Altaju potekala že v 18.stoletju, so pokazale, da so v sestavi altajskih tal prisotni vsi elementi t.i. Mendelejeve tablice ali periodnega sistema.

Relief Republike Altaj je večinoma gorski: visoki gorski hrbti, razdeljeni s širokimi kotlinami (Čujska, Kurajska, Džulukolska, Kanska, Abajska, Ujmonska, Bertekska). Osrednji  Altaj je težko dostopen, gorski hrbti dosegajo višino od 3000 do 4000 m in so vse leto pokriti s snegom in ledeniki. Med gorskimi hrbti so obsežne gorske planote, imenovane ploskogorja ali platoji: Čulišmanski, Ulaganski in Plato Ukok. Na tem področju je tudi veliko jezer in ledeniških rek.

Gore imajo za Altajce poseben pomen: vsak rod časti svojo sveto goro, na kateri domuje duh gore. Med ljudstvom se pogosto uporablja tudi naziv gospodar gore, ki nekako »gospodari« z vsem, kar obstaja na gori, na njenih pobočjih in ob njenem vznožju. Altajci verjamejo, da so gore del kristalne mreže, ki deluje kot sprejemnik energij in informacij Neba.  Na vrhovih gora se srečujeta Nebo in Zemlja, zato so tam energije še posebno močne, kar lahko izpovedo tudi alpinisti, ki na gorskih vrhovih doživljajo neko posebno stanje zavesti ali občutek božanskosti.  Znanost potrjuje, da določena področja na Zemlji zaradi specifične kemijske sestave tal delujejo kot kristalna mreža, ki je močan sprejemnik tistih energijskih frekvenc, ki jih naši receptorji zaznavajo kot »čudežne«.   

Na Altaju je prek 1200 podzemnih jam, ki so pomembne v paleontološkem in arheološkem smislu.  Pred leti je antropologe in arheologe  osupnila najdba v Denisovi jami v dolina Anuj v Ust- Kanskem rajonu. Iz koščka l. 2008 najdene kosti mezinca otroka so na Inštitutu Maxa Plancka za evolucijo antropologije v Leipzigu izolirali DNK in ugotovili, da je drugačen od DNK neandertalcev in homo sapiensa. Do tedaj neznano človeško raso so po najdišču imenovali denisovani. Domnevno gre za 300.000 let staro okostje, ki dokazuje, da so v istem času na tem področju živeli neandertalci, homo sapiens in denisovani, kar izpodbija dosedanja antropološka prepričanja o evoluciji človeka. Sodobne mitohondrijske raziskave DNK kosti iz Denisove jame so namreč pokazale, da so denisovani podobno kot neandertalci kot samostojna človeška rasa sicer izumrli, njihov gen pa se je prenašal v številne človeške rase, ki so takrat poseljevale Evrazijo in se ohranil do danes.  Presenečenje je vzbudila tudi analiza DNK psa, katerega okostje so l. 2013 našli v t.i. Razbojniški jami na Altaju – 33.000 let stara najdba kaže na to, da je bil takratni pes bolj podoben sodobnim psom kot volkovom.  

Na Altaju je preko 20.000 rek in pravijo, da bi vse te reke združene v eno 1,5 krat obšle zemeljski ekvator. Tudi število jezer je približno 20.000, največje je Teletsko jezero. Večina jezer in rek je ledeniškega izvora, saj je na področju Altaja kar 1402 ledenikov. Posebej bogata z ledeniki je gora Beluha, izpod katere izvirata reki Katun in Akkem. Preko 2000 je tudi izvirov, od tega je nekaj sto mineralnih, ki jih Altajci imenujejo aržan ali svete vode. Med najbolj znanimi je izvir Aržan su. Izvir se nahaja na levem bregu reke Katun, ob Čujskem traktu, ki vodi iz Gorno Altajska v Mongolijo. Voda iz tega izvira ima značaj karbonatne vode z visokimi vsebnostmi kalcija, magnezija, dvovalentnega železa, silicijeve kisline, stroncija, cinka in srebra. Čez vse leto ima voda iz tega izvira temperaturo 7-8 °C. Zdravilnost vode, ki vsebuje srebro, je bila znana že v daljni preteklosti.

Podnebje na Altaju je kontinentalno, razlikuje pa se po posameznih rajonih v odvisnosti od nadmorske višine in izpostavljenosti vetrovom. V gorovju Altaj se je ohranilo izredno stabilno podnebje, ki se je od zadnje ledene dobe le malo spremenilo. To je eno od redkih področij sveta, kjer se je obdržala ledenodobna flora. 

Rastlinstvo na Altaju je zbor vseh tipov rastlinstva severne in centralne Azije, Kazahstana in evropskega dela Rusije: od preko 2000 različnih vrst rastlin je 200 endemitov.  Gozdovi pokrivajo 25% površin: v nižinah prevladujejo breze in bori, v višjih predelih pa sibirske cedre in macesni.

V gorah Altaja so zaradi zelo različnih habitatov  kot so stepa, severna tajga in alpski pas doma različne živalske vrste. Strma pobočja so dom sibirskega kozoroga (Capra sibirica), na bolj položnih pobočjih pa živi redka argali ovca (Ovis ammon). Jelenjad je zastopana s petimi vrstami: Altai Wapiti – maral (Cervus elaphus sibiricus), los (Alces alces), gozdni severni jelen (Rangifer tarandus valentinae), sibirski pižmar (Moschus moschiferus) in sibirski srnjak (Capreolus pygarus). Los in severni jeleni živijo na severu altajskega pogorja. Divji prašič (Sus scrofa) živi v nižinah ob vznožjih gora.  V stepah okoli reke Chuya v bližini mongolske meje živi tudi mongolska gazela (Procapra gutturosa). Velike plenilce predstavljajo snežni leopard (Panthera uncia  ), volk (Canis lupus), ris (Lynx lynx) in rjavi medved (Ursus arctos), v severnih delih tudi rosomah (Gulo gulo).   

Prve poselitve Altaja segajo več kot 400.000 let nazaj, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe iz zgodnjega paleolita v Ulalajski stajanki pri današnjem Gorno Altajsku. V Denisovi jami in v Ust-kanskih jamah  so arheološke najdbe iz pozne kamene dobe. Bogate so tudi najdbe iz časa t.i. afanasejevske kulture na prehodu iz kamene v bronasto dobo (od 6. do 2. tisočletja pred n.št.) – t.i. mogilniki v Karakolski dolini.

V 1. tisočletju pred n.št. se je na Altaju pojavila t.i. skitska kultura, ki je svetovni zgodovini dala neprecenljiva bogastva zlatega okrasja iz kurganov, petroglife, skalne zapise v jenisejski pisavi in mengire. Po bogatih arheoloških najdbah v Paziriku v Ulaganskem rajonu je ta kultura dobila ime pazirikska kultura. Skiti so v nekaterih zgodovinskih zapisih imenovani kot ljudstvo Sonca. Po mitološkem izročilu Skitov je bilo Sonce sin Neba (Divus) in Zemlje (Apia). Od tod je dobilo ime Svalius, kar pomeni izvirajoče z Neba, blesteče (sanskrtsko Sourias, od česar tudi Svarias ali Svalias, jonsko haelios). Skitsko poimenovanje Svalius se je preneslo v grško Saulios in Herodot navaja, da je bilo to ime skitskega carja, brata Anaharsisa. Po slovanskem ljudskem izročilu, ki se je ohranilo v starodavnem bizantinskem letopisu Malali, je bilo Sonce ali Dažbog sin Svaroga ali Neba. Ime Svaliu (Svarog) izvira iz korena sur, kar pomeni svetiti. Po eni izmed lingvističnih razlag pa ime Svalius izvira iz imena Sval, od tod pa ime Slav – Slavjan – izvirajoč od Sonca. Gre za pogosto lingvistično premeno črk( na primer ladon, dalon, dlan; medved, vedmed; gomila, mogila…)

 V 3.st. pred n.št. se je na Altaju pojavila huno-sarmatska kultura, iz katere so se ohranili številni mogilniki na področju Ujmonske doline in svetišča Justid, Bertek, Maima, Kučerla…

Bogate arheološke najdbe segajo v čas od 6.do 10.st. n.št, v čas tjurske zgodovine, ki je na področju Altaja pustila bogate kurgane, kamene babe (kezertaš), balbane (vertikalno postavljeni kamni), petrglofe in skalne zapise v tjurskih pismenkah ali runah.

 V 15.st. so se na Altaj priselili zahodni Mongoli, imenovani tudi Ojroti in Džungari, ki so vladali na Altaju do l.1756.  Tega leta so se v vasi Jelo  sestali voditelji 12-ih altajskih rodov in napisali pismo s prošnjo ruski cesarici Jelizaveti, da maloštevilni altajski narod sprejme v ruski imperij in ga tako zaščiti pred kitajskimi zavojevalci. Cesarica Jelizaveta  Petrovna je ugodila prošnji Altajcev in 2.5.1756 izdala ukaz o priključitvi Altaja Ruskemu imperiju.

V začetku 18.st. je bila Rusija v 20-letni vojni s Švedsko, za kar je potrebovala rudna bogastva, zlasti baker za puške.  O rudnih bogastvih Altaja so pričale bogate arheološke najdbe orožja in v času vojne so se pričela intenzivna izkopavanja altajskih rud. Ob geoloških raziskavah oz. izkopih so bila odkrita tudi številna arheološka najdišča. Mnogo dragocenih arheoloških najdb hranijo ruski muzeji, mnoge pa so izginile v privatnih zbirkah. V izogib ropanju narodnega bogastva in poseganju v t.i. »spodnji svet« je bil pred leti sprejet zvezni zakon, ki prepoveduje vsa izkopavanja na področju Altaja.

Velika površina Altaja, kar 16.178 km² ali 22% celotne površine je pod zaščito Unesca, ki t.i. Zlate gore Altaja ali Golden Mountains of Altai ohranja kot izjemno dragoceno naravno in kulturno dediščino. Kot je navedeno v opisu UNESCA, “regija predstavlja najbolj popolno zaporedje višinskih vegetacijskih con v osrednji Sibiriji, od stepe, gozdne-stepe, mešani gozd, predalpske vegetacije do alpske vegetacije”. V listinah UNESCA je naveden tudi pomen ruskega Altaja za ohranitev globalno ogroženih sesalcev kot so snežni leopard (Panthera uncia), altajska divja ovca argal (Ovis ammon), sibirski kozorog ibex  (Capra sibirica), sibirski tiger (Panthera tigris altaica) in zober (Bison bonasus).

Pod zaščito UNESCA so od leta 1997 trije narodni parki: Altajski (Teletsko jezero), Katunski (področje Beluhe)  in Plato Ukok.

Teletsko jezero

ali Altin Köl (Zlato jezero) leži na severovzhodu Gornjega Altaja med gorskima hrbtoma Zahodni Sajan in Čulišman v Turočakskem in Ulaganskem rajonu. Ime so mu pred 400 leti dali prvi ruski raziskovalci Altaja, ki so jezero poimenovali po plemenih,  ki so živela na bregovih jezera in so se imenovala Teleuti in Telesi. Teletsko jezero je globoko 436m in sodi med 25 najglobjih jezer na svetu. Dolžina jezera je 77km, širina  je od 2 do km, na najširšem delu pa 5km. 70% vode v jezero priteče iz reke Čulišman, iz jezera pa teče reka Bija, ki se pri Bijsku zlije s Katunom v veliko sibirsko reko Ob.

Katunski narodni park 

zavzema področje rek Katun, Kučerla in Akkem, Kučerlinsko in Akkemsko jezero ter goro Beluhu v Ust Koksinskem rajonu.  Na meji med Republiko Altaj in Kazahstanom leži najvišja gora Sibirije – Beluha 4506 m, ki se v altajskem jeziku imenuje Ak sümer in tudi Uč sümer, kar pomeni Sveta gora, Oltar sveta in tudi Gora treh človekovih duš. Gora ima namreč tri vrhove, na katerih po pripovedih iz altajskih legend bivajo duhovi zgornjega, srednjega in spodnjega sveta. Po verovanju Altajcev v človeku namreč bivajo trije duhovi: v samem človeku biva njegov duh ali duša, pred človekom hodi nebesni duh, ki človeka vodi po življenjski poti kot je zapisano v njegovi usodi, za človekom pa hodi duh njegovih prednikov, ki človeka povezuje s spodnjim svetom. Zato Altajci za nazivanje uporabljajo množinsko obliko vi in šele, ko človek umre ga tikajo, ker je pokojni ostal brez duhov, ki ga sicer spremljajo skozi življenje.

Altajci Beluho častijo kot sveto goro, ki ima posebno močno energijo in pomen za vso Zemljo. Obstaja vrsta navedb o tem, da je Beluha nekakšna antena, ki prejema informacije s Kozmosa in jih širi po vsej Zemlji. Mnogi raziskovalci navajajo blagodejni vpliv Beluhe na človeka, kar naj bi bilo posledica posebno močnih sevanj na tem področju. V šamanski tradiciji pa ima  Beluha pomen axis mundi ali os sveta, preko katere naj bi bila Zemlja s popkovnico povezana s Kozmosom.

Na Altaju in tudi v Rusiji obstaja starodavno verovanje, da je na področju Beluhe skrit kamen v obliki srca. Kamen naj bi padel na Zemljo z Oriona kot kamen sreče – Čuntamani, ki ima čudežno moč. Mnogi so ga iskali, vendar ga do zdaj še nihče ni našel. Precej skrivnostni zapisi o ekspedicijah, ki so jih na področje Altaja pošiljali Veliki ruski knez Vladimir, Ivan Grozni, Vatikan, Hitler, ameriške tajne službe in ne nazadnje menda tudi ruski predsednik Putin, se po nekaterih navedbah zgodovinarjev nanašajo na iskanje Svetega Graala kot skrivnostnega kamna, po drugih pa na iskanje Šambale ali Belovodja, kot v svojem dnevniku o potovanju po Altaju piše ruski slikar, arheolog in filozof  Nikolaj Konstantinovič Roerich (1874-1947). Roerich je skupaj s svojo ženo Eleno Ivanovno in sinom Jurijem v okviru velikoazijske ekspedicije (1923-1928)  leta 1926 obiskal Altaj in bival v Verhnjem Ujmonu, kjer je danes Muzej Roericha. Roerich je na Altaju  pričel slikati eno svojih najznamenitejših  slik »Nerazlita posoda« , ki jo je leto kasneje končal v Mongoliji. Na sliki  je pogled na  Beluho z jugovzhodnje strani. V svojem dnevniku je zapisal:«Pričeta je slika Nerazlita posoda. Najbolj sinje in najbolj zveneče gore…«.

Slika prikazuje človeka, ki nosi simbolično posodo ali čašo znanja, izkušenj in ognja. Njegova naloga, da to čašo prinese človeštvu, s čimer izpolni svoje poslanstvo – delovati v višje dobro.

Prvi znanstveni zapisi o Beluhi segajo 200 let nazaj, ko je ruski znanstvenik P.I.Šangin organiziral ekspedicijo po Altaju in zapisal legende in zgodbe o Beluhi. Prvi vzpon na Beluhu je l.1835 opravil znameniti raziskovalec in zdravnik Gebler Fridrik Vilgemovič.  V letih 1895-1911 je znanstvenik, profesor s Tomske univerze Vasilij Vasiljevič Sapožnikov odkril in opisal tudi številne ledenike na Beluhi. Leta 1914 sta najvišji vrh Beluhe z južne strani osvojila brata Tronova, ki sta ledenike Beluhe opisala v strokovni literaturi.

Prvi Slovenec, ki je osvojil veličastno Beluho je Srečo Rehberger: 5.8.2017 je na altajski sveti gori doživel bližino Neba in mir Zgornjega sveta…

Plato Ukok 

je obsežno visokogorsko področje na jugu Republike Altaj, ki meji na Mongolijo, Kazahstan in Kitajsko. Višina planote je od 2200 do 2500m.

Plato Ukok nekateri imenujejo tudi Altajski Tibet. Prav tu naj bi bila vrata v legendarno Šambalo. Ufologi navajajo, da naj bi tu pristajala neznana vesoljska plovila, stare altajske legende pa pripovedujejo o neznanih zračnih plovilih in nezemljanih oz. sinovih Neba, ki naj bi prileteli na Zemljo s planeta Tajanar in pristajali na Platoju Ukok.

Ime Ukok v prevodu z altajščine pomeni »Nebesni pašniki«, pri čemer ima ime nebesni pomen področja, kjer je konec sveta ljudi in prehod v svet duhov. Morda je sakralni pomen Platoja Ukok povezan prav z dejstvom, da je to izjemno močno energijsko mesto, kjer človek lahko vzpostavi povezavo z energijami Neba.

Džingiskan je menda na platoju Ukok doživel videnje nenavadnega sijanja nad gorami in jim dal ime Tabin-Bordo-Ola, kar v prevodu pomeni »Pet svetih vrhov«. 

Na Platoju Ukok je 1500 arheoloških spomenikov: kurgani zgodnje afanasejevske kulture, stari tjurski mengirji, ritualne stele, kamniti skladi, balvani, petroglifi, grobnice pazirikske kulture, skalni zapisi v jenisejski pisavi…

Ko so arheologi leta 1993 na Platoju Ukok našli mumijo ženske, ki so jo imenovali Princesa Ukoka ali Altajska princesa, je Plato Ukok postal znan po vsem svetu. Izjemna arheološka najdišča z dragocenimi najdbami so postala predmet zanimanja ruskih in tujih arheologov, vendar je zaradi zaščite naravne in kulturne dediščine Plato Ukok pod zaščito Unesca uspel ohraniti svojo misteriozno prvinskost. Altajci so v namen zaščite svetega značaja Platoja Ukok uspeli doseči prepoved vseh izkopavanj.

Altaj po mnenju mnogih teozofov in v zadnjem obdobju tudi znanstvenikov velja za najmočnejši duhovno-energijski center na svetu:  skrivnostna Šambala ali Belovodje,  šamanska tradicija, starodavna mesta moči, ki samodejno sprožijo pretok informacij, znanja, modrosti in moči iz vsezapisa v človekovo energijsko polje, starodavna zibelka civilizacij, energijski center,  ki s svojimi magičnimi močmi omogoča preprogramiranje človeka in dvig zavesti. T.i. mesta moči so na Altaju raziskovali tudi znanstveniki in prišli do ugotovitve, da gre za edinstven kozmični magnet, ki je na področju Altaja postavljen kot natančna projekcija ozvezdja Kefej, ki naj bi po teozofskem nauku predstavljalo kanal za prehod energije Zemlje v novo dobo.  

Ob še vedno prisotnem šamanizmu se na Altaju v zadnjem stoletju krepi nova vera, t.i. burhanizem – vera v prihod Belega Burhana. Njegov glasnik je  Han Oirot, ki  je po altajski  legendi zadnji potomec Džingiskana in zadnji vladar njegovega imperija. Ko so ga nasprotniki premagali, je skupaj s svojo vojsko skrivnostno izginil in obljubil, da se bo vrnil, ko bo Beluha spremenila svojo podobo. Beseda Burhan v mongolščini in pri budistih pomeni Budha, Bodhisatva. Roerich piše, da je Beli Burhan pravzaprav Blagoslovljeni Budha. Njegov prihod je Roerich  upodobil na sliki »Oirot – glasnik Belega Burhana«.

Maria Ana Kolman, 30.8.2017