Brodili smo jeseni po gozdu in opazovali življenje ptic, ki živijo v duplu: detlov, sov. Iznenada smo na tisti strani, kjer smo že prej označili zanimivo drevo, zaslišali zvok žage. To je bilo, kot so nam pravili, sekanje odživelih dreves za tovarno stekla.
Ustrašili smo se za naše drevo, stekli v smeri žage, a je bilo že prepozno: naša trepetlika je ležala, okrog njenega panja pa je bilo polno praznih storžev jelke. To je vse detel za dolgo zimo nastrgal, zbral, odnašal na to trepetliko, jih vstavljal med dve grči svoje delavnice in kljuval. Okoli panja, na posekani naši trepetliki, sta počivala fanta. Ta dva sta sekala v gozdu.
»Ah nesrečnika!« smo rekli in pokazali na posekano trepetliko.»Sekala naj bi mrtva drevesa, kaj pa sta vidva naredila?«
»Detel je naredil luknje«, sta odgovorila fanta. »To sva opazila in seveda posekala. Tako in tako bi propadlo.«
Vsi skupaj smo začeli ogledovati drevo. Bilo je še čisto sveže in samo na majhni površini, največ meter po dolžini, je znotraj debla skozi zlezel črv. Detel je očitno poslušal trepetliko kot zdravnik: trkal je s svojim kljunom, ugotovil je praznino, ki jo je puščal črv, in se lotil operacije, da ga izvleče. In drugič in tretjič in četrtič … Nedebelo steblo trepetlike je bilo zelo podobno piščalki z zaklopkami. Sedem lukenj je naredil »kirurg«, na osmi je šele zgrabil črva, ga izvlekel in rešil trepetliko.
Izrezali smo ta kos kot prekrasen eksponat za muzej.
»Vidita,« smo rekli fantoma, »detel je gozdni zdravnik, rešil je trepetliko, živela bi in živela, vidva pa sta jo posekala.«
Fanta sta bila vsa zaprepadena.
Mihail Prišvin