Od pradavnih časov so ljudje drevesa častili kot sveta, saj so jim dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami vplivala na njihovo usodo. Do prihoda krščanstva so bila drevesa izvorna povezava med bogom in človekom.

Čaščenje kulta dreves sega v čas animizma, iz katerega so izšle vse religije. Arhaični človek je navzočnost duhovnih sil doživljal kot izkustvo, zato je imelo verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja, ki bivajo v drevesih, značaj resničnosti.

Sadna  drevesa,  v  vseh  arhaičnih kulturah  posvečena  bogovom  plodnosti,  lepote, mladosti in modrosti, so spomladi kot neveste, je-seni pa kot radodarne matere.

Na povezanost človekovega zdravja in dreves kaže že etimološki izvor besed zdrav in drevo. Praslovanska beseda sьdórvь ’zdrav’ se je razvila iz indoevropske (ide.) besede *h1sudōru- ’iz dobrega lesa’, zloženke iz ide.  *h1su- ’dober’ in izpeljanke iz *deru- ’les, drevo’.